Sophie (Bronagh Gallagher) in Marie (Iben Hjejle) sta najboljši prijateljici, ki se preživljata z delom na naftnih ploščadih Severnega morja, zaslužek pa ponavadi zapijeta ob počitkih na kopnem, kjer si znata privoščiti tudi divji seks z neznanci.
Po še eni taki noči pristaneta v bolnišnici, tam pa Marie sreča lokalnega grofa, ki jo nedolgo zatem povabi na svoj dom in ji predlaga dokaj nenavaden dogovor.
Ker žena njegovega sina ne more imeti potomcev, grof ponudi Marie veliko vsoto denarja, da bi zanosila s njegovim sinom in otroka nato prepustila njim.
Marie nad idejo ni niti najmanj navdušena, vendar jo Sophie prepriča, da pristane.
Kmalu zatem pa se zgodi nesreča, po kateri Marie ostane sama in v hudi depresiji zbeži pred grofom in njegovo družino, ter želi poiskati Sophijinega nekdanjega prijatelja Kena. Tako na koncu pristane v Kenovi mehanični delavnici, skupaj s tremi precej čudaškimi neznanci.
Grof pa ponjo medtem pošlje veterinarja in oskrbnika svojih hlevov (Martin Henderson), slednji pa po čudnem naključju pride prav v Marijino bližino in tudi njeno srce (zanj seveda velja isto).
Je naposled vendarle napočil čas za srečo, ali pa je to zgolj zatišje pred nevihto?
Sladke sanje je film številnih preobratov in še bolj številnih nenavadnih "naključij", tako da celotna zgodba izgleda milorečeno nenavadno, če ne že kar malce pravljično.
Vendar dobro, s pravjicami vendar ni nič narobe, pa naj bodo take za otroke, ali pa za odrasle. Kajti če se vprašamo, če se lahko dogodki v Sladkih sanjah zgodijo tudi nam, je odgovor vsekakor pritrdilen, morda ne vsa zgodba kot celota, temveč njeni posamezni deli, v takšni ali drugačni obliki.
Sladke sanje zelo prefinjeno in nekako romantično sentimentalno podajajo misel, da nikoli ne smemo obupati nad življenjem, saj nikoli ne vemo, kaj nas čaka za vogalom.
To je tudi zgodba o sodobni Pepelki z zlobno mačeho in sestrami (grof in njegova družina), zlatem čeveljcu, ki si ga vsi želijo, oziroma ki prinaša bogastvo (dojenček), tragično-komičnem stranskem liku (Sophie), nenavadnimi, vsaj po srcu dobrimi vilami (mehaniki) in seveda s princem na belem konju, za srečen konec ob sončnem zahodu (veterinar).
Film ima kljub vsemu zanimivo zastavljeno in nasploh pozitivno idejo, vprašanje je le na gledalcu, do kakšne mere je še pripravljen sprejemati nenadne preobrate, predvsem kar se tiče glavnih likov filma, ki so enkrat naravnost brezobzirni materialisti, spet drugič dobre duše, ki mislijo le na poštenje in srečo drugih.
Tudi žanrsko nihanje je dokaj ekstremno, od lahkotne komedije, preko drame, pa do popolne tragedije in tako nazaj in naprej, brez nekega ustaljenega vzorca, ki bi vsaj približno nakazal rdečo nit.
Svojevrstne pojave so tudi glavni igralci, predvsem Bronagh Gallagher, ki morda deluje malce preveč "trčeno", Iben Hjejle je tako simpatična, da gledalec preprosto ve, da se bo vse izšlo tako kot je prav, Martin Henderson pa je preprosto Mr. Perfect, s tistim svojim stalnim šarmerskim nasmeškom.
Sladke sanje so res točno to, nameč "zgolj" sanje, nekaterim za življensko motivacijo in optimizem, drugim za nepotrebno podobo, ki se razblini, ko odpremo oči.
*Sladke sanje - Skagerrak, romantična drama (režija: Soren Kragh-Jacobsen, scenarij: Anders Tomas Jensen, Soren Kragh-Jacobsen, igrajo: Iben Hjejle, Bronagh Gallagher, Martin Henderson, Ewan Bremner, Gary Lewis, Simon McBurney, Helen Baxendale, James Cosmo, Scott Handy, Kay Gallie idr., trajanje: 104 minute, distribucija: Ljubljanski kinematografi)
Ocena: za vsakim dežjem posije sonce (6/10)
