Težave vklapljanja emigrantov v tuje družbene vzorce, je v sodobnem času svetovne globalizacije in množičnih selitev ljudi za boljšim življenjem, zelo moderna tema filmske industrije. A Solino teh težav in razlik ne prikazuje na burleskno komičen način kot Moja obilna grška poroka ali Mambo Italiano, temveč glavno breme zgodbe prenese na odnos med dvema bratoma.
Mlada italijanska družina se po smrti dedka, na pobudo očeta Romana (Gigi Savoia), pripravlja na odhod v Nemčijo. Tam se mlada fantiča Giancarlo in Gigi hitro vživita v nov način življenja, podobno je tudi z očetom, med tem ko njegova žena Rosa (Antonella Attili) nikakor ne more pozabiti rojstnega kraja.
A po začetnih težavah družina najame lokal in odpre picerijo, s čimer Rosa v družino spet vnese nekaj spominov na Italijo. Z leti sinova odrasteta in mlajši Gigi (Barnaby Metschurat) kaže veliko zanimanje za fotografijo ter film, nekoliko bolj divji Giancarlo (Moritz Bleibtreu), pa vse bolj zavida talentiranemu bratu, tako kar se tiče kariere, kot tudi ljubezni.
Kljub očetovemu nasprotovanju Gigi sledi svojim sanjam in zdi se, da ga čaka velika ter uspešna kariera, toda po spletu nesrečnih okoliščin se mora z mamo vrniti v Italijo. Giancarlo medtem prevzame njegovo mesto, a Gigi se ne zaveda kako usodne posledice bi to lahko imelo.
A tudi Gigi počasi uvidi, da je ob prvotnem odhodu v rojstnem kraju pozabil nekaj zelo pomembnega in dragocenega.
Solino je dokaj posrečen film, ki mu kot prvo pozitivno točko lahko štejemo že to, da se v filmu govori tako italijansko, kot tudi nemško in to v zelo smiselnem razmerju ter načinu, kar seveda primakne filmu dobršno mero realnosti.
Seveda tudi ta film ne mine brez tipičnih komičnih vložkov stereotipov italijanske družine, kjer ne manjka klofutanja ter italijanskega energičnega prerekanja. A tudi to je odmerjeno v "zdravih" merah, tako da bolj kot izključno zabavanju publike, služijo razgibanju same zgodbe.
Film odlično prikaže različno dojemanje nove situacije, v kateri se družina znajde, saj se otroka v svoji brezskrbnosti hitro vživita v novo okolje, prav tako oče, ki se očitno za nobeno ceno noče več vrniti domov, medtem ko njegova žena stalno hrepeni po starem domu.
Pri očetu bi lahko celo rekli, da se boji vrnitve, morda celo zato, ker bi ob morebitnem povratku tudi sam ugotovil, kaj vse je izgubil. Zato se skuša znebiti vseh skušnjav in spominov po domu, a na žalost to tudi pomeni, da slej ko prej na vrsto pride tudi njegova žena.
A morda še bolj poglobljeno kot migracije, je obravnavana tema odnosa med bratoma, kjer se stalno prepletata ljubezen in ljubosumje. Solino je v bistvu novodobna zgodba o Kajnu in Abelu, sicer resda ne s tako tragičnim koncem kot v Bibliji, a vendar z vsemi elementi ljubosumja, izdajstva in hrepenenja po uspehu ter priznanju.
V zadnji tretjini pa se film prevesi tudi v iskanje pravega pomena strasti, oziroma v spoznanje, da se moramo včasih odpovedati svojim sanjam, vendar to še ne pomeni, da ne moremo najti strasti na kakšnem drugem področju. Tako je zelo zanimivo končno soočenje bratov, kjer je en brat živel življenje in sanje drugega, pa vendar se mora gledalec vprašati, kdo je dejansko bolj srečen?
Filmu bi lahko očitali rahlo razvlečenost in delno, po nemško pretirano, melodramatičnost, še posebej pa bode v oči nesmisel dečve, ki (neskončno) dolga leta čaka na svojo prvo mladostno (bolje rečeno otroško) ljubezen in vedno premišljuje le o piškotih, ki jih bo napekla tej simpatiji in sanja o snegu, ki ga nikoli ni dobila, a še vedno verjame v to (naivno) obljubo. Hudo!
Solino je film, ki dobro odpre marsikatero (tudi boleče) področje, ki ga podobni filmi zaradi svoje usmerjenosti v komičnost, niso mogli zajeti, a hkrati na koncu ustvari občutek, da bi se dalo povedati še nekaj več, po možnosti tudi v malce krajši obliki.
*Solino, drama (režija: Fatih Akin, scenarij: Ruth Tomo, igrajo: Christian Tasche, Moritz Bleibtreu, Barnaby Metschurat, Gigi Savoia, Antonella Attili, Patrycia Ziolkowska idr., trajanje: 124 minut, distribucija: A.G. Market)
Ocena: Kajn in Abel reloaded (7/10)
