Junaštvo in ljubezen ne gresta ravno dobro skupaj, vsaj če sodimo po superjunakih, ki zlahka uženejo v kozji rog cel trop zlikovcev, kot po pravilu pa se jim zalomi pri izpovedovanju občutkov ljubljeni osebi. Z veliko močjo, pride tudi velika odgovornost, je bil že slogan prvega filma o Spider-Manu, v drugo pa se ta motiv nadgradi z vprašanjem, ali je pomoč tujcem bolj pomembna od lastne sreče?
Peter Parker (Tobey Maguire) se je pred dvema letoma spremenil v superjunaka, kot posledica ugriza mutiranega pajka. Po začetni negotovosti, kaj naj stori s prejetimi močmi in tragični smrti strica, je Peter posvetil svoje življenje reševanju ljudi v stiski, zaradi tega pa trpi njegovo šolanje, služba, prijatelji, predvsem pa skrita ljubezen do Mary Jane Watson (Kirsten Dunst).
Slednja je postala poznana gledališka igralka, a ker še vedno ne ve, kaj Peter resnično čuti do nje, je ljubezen našla pri nekom drugem. Peter tako postaja vse bolj depresiven in negotov, to pa se pozna tudi pri pojemanju njegovih nadnaravnih moči.
Poleg tega pa se želi Spider-Manu še vedno maščevati Petrov najboljši prijatelj Harry Osborn (James Franco), ki Spider-Mana neupravičeno krivi za smrt svojega očeta.
Za svoj načrt maščevanja uporabi tudi zlobnega Doc Ocka (Alfred Molina), nekdaj priznani profesor Otto Octavius, ki pa je iz nepremišljene želja po uspehu storil napako pri laboratorijskem poskusu in tako postal zlikovec z močnimi mehanskimi lovkami.
Da pa bi Doc Ock prišel do Spider-Mana, ugrabi Mary Jane in tako prisili Petra, da si znova nadene rdečo mrežasto masko in se spusti v boj za svojo ljubezen in nadaljno usodo.
Prvi del Spider-Mana je bil zgolj ogrevanje, neke vrste nujno zlo, da se predstavi nastanek junaka. V drugo pa gre zares, kar nakazuje že zelo domiselna uvodna stripovska sekvenca, kjer se prestavi dogajanje v prvem delu, da se ne bi preko filma preveč ponavljali.
No, drugi del se pravzaprav ne prične ravno resno, temveč se kot prvo izpostavi komični pridih v obliki "etno" lastnika picerije Aziza, komični liki pa se nato vrstijo preko celega filma, od zoprnega in pikrega urednika časopisa, preko turbo komičnega ukrajinskega stanodajalca in njegove družine, pa vse do nesramno pikolovskega vratarja.
Spider-Man je pač bolj mladosten junak, s katerim naj bi se identificirali predvsem najstniki in odraščajoči, temu primerno pa je tudi resnost obravnavane teme zmanjšana s stalnim prekinjanjem s prej omenjenimi komičnimi karakterji, ali pa z burkaškimi dialogi in situacijami, od začetnega prizora z omaro za metle, vožnje Spider-Mana z dvigalom, otrok, ki jih junak pouči, naj jedo zelenjavo, babice, ki se z dežnikom spravi nad zlikovca, oboževalk, ki hočejo avtogram od Spider-Mana itd.
Zagotovo najbolj komičen trenutek filma pa je kader ob spremljavi pesmi Raindrops keep falling on my head.
Toda to je zgolj en aspekt filma, saj zgodba premore presenetljivo dobro razvito dilemo o precepu med svobodo in obveznostjo, ter vsemi možnimi posledicami, če se človek odloči za eno ali za drugo.
Že res, da je precej lažje biti svoboden in se ne obremenjevati s težavami drugih, toda slej ko prej pride dan, ko človeka prične peči slaba vest, zakaj ni pomagal, ko bi lahko, temveč se je raje obrnil v drugo smer.
In čeprav se zdi, da se nesebična pomoč ne izplača, oziroma zanjo ni nobene hvaležnosti, se na koncu vedno izkaže, da nekdo, ki je že začutil roko pomoči, veliko raje tudi sam poda svojo roko nekomu v stiski.
Poleg komične in dramske strani filma, pa velja izpostaviti tudi bolj temačen del, deloma v stilu gotskega pristopa večne teme v najbolj ključnih trenutkih, nekako v stilu filmov o Batmanu, po drugi strani pa tipične sekvence drugorazrednih truploštevov, s skrivnostnimi operacijami, motorkami, vlečenjem vpijoče ženske v temo, zoomiranjem obrazov kričečih žensk itd.
A kljub vsej tej zmešnjavi žanrov film deluje neverjetno enotno in realno, seveda z vsemi posebnimi efekti, ki dajejo filmu pridih velikega spektakla.
Seveda se v filmu najde kar nekaj dvomljivih stvari, če že v tisto zlitje jeder ne drezamo preveč, pa je vsekakor (preveč) čudno, da nekdo dela to kar sredi mesta, nerazumljivo je tudi, zakaj je čip za nadzor lovk tako slabo zavarovan, ko pa se iznajditelj zaveda nevarnosti, zelo patetičen je tudi zaročenec Mary Jane, ki se izkaže za pravega sanjskega princa, ki v pozitivno luč spravlja svojega največjega ljubezenskega konkurenta, da mora zlikovec obvezno kaditi kubanke, je pa očitno že kar samoumevno.
Toda kljub vsemu Spider-Man 2 preseže prvi del, med drugim tudi s tem, da negativca prikaže zelo človeškega, s povsem običajnimi človeškimi napakami, ki pa jih ni znal nadzorovati in si zato uničil življenje.
Za tisti zares pravi učinek bi se film sicer moral končati 10 minut prej, ob prizoru ko Harryja daje kompleks zlobnega očeta po principu Vojne zvezd (Luke/Harry ... I am your father!), to pa je tudi del, ki fenomenalno napove, da tudi tretji del Spider-Mana ne bo dolgočasen.
Spider-Man 2 je tako odlična mešanica akcije, romantike, drame, grozljivke in komedije, po eni strani primeren za zabavo, po drugi pa tudi za resno razmišljanje o povsem vsakdanjih dilemah odraščajočih najstnikov in na nek način tudi odraslih.
*Spider-Man 2, fantazijska znanstveno fantastična akcija (režija: Sam Raimi, scenarij: Stan Lee, Steve Ditko, Alfred Gough, Miles Millar, Michael Chabon, Alvin Sargent, igrajo: Tobey Maguire, Kirsten Dunst, Alfred Molina, James Franco, Elizabeth Banks, Rosemary Harris, J.K. Simmons, Donna Murphy, Daniel Gillies, Dylan Baker idr., trajanje: 127 minut, distribucija: Continental film)
Ocena: junaštvo ali ljubezen? (9/10)
