Letos je Italija prvič praznovala ... bolje rečeno obeležila dan eksodusa in poboja istrskih optantov, veliko politično zmago italijanskih desničarjev pa je zaznamoval tudi film Srce v breznu, zgodba o dogodkih na območju hrvaške in slovenske Istre ob koncu druge svetovne vojne, ki je zaradi sporne vsebine in izkrivljanja/enostranskega poenostavljanja zgodovinskih dejstev sprožila burne odzive tudi v Sloveniji.
Ob koncu druge svetovne vojne Titova vojska osvobaja Istro in primorje in se vse bolj bliža Trstu in Gorici. Med njimi je tudi oficir Novak (Dragan Bjelogrlić), ki najprej poišče Italijanko Giulio (Sonia Aquino), privlačno pevko, ki naj bi jo pred začetkom vojne posilil (kar sam sicer zanika) in zato dolgo časa preživel v ječi.
Giulia je med vojno rodila Novakovega sina Carla (Gianluca Grecchi), ki ga želi Novak videti in odpeljati s sabo. Toda Giulia želi sina skriti in ga zato zaupa upravitelju sirotišnice duhovniku Don Brunu (Leo Gullotta), ta pa otroka da v varstvo italijanski družini.
Član slednje je tudi mali Francesco (Adriano Todaro), ki sprva ni niti najmanj navdušen nad novim "bratcem", toda družino kmalu zajamejo Novakovi vojaki, ki želijo odkriti, kdo skriva Giulijinega sina.
Novak začne, jezen zaradi molčeče Giulie, ukazovati množične aretacije Italijanov in eksekucije pri fojbah in kmalu se med ujetniki znajde tudi družina, ki skriva Carla.
Don Brunova prijatelja Anja (Antonia Liskova) in nekdanji vojak Ettore (Beppe Fiorello) uspeta rešiti Carla in Francesca, starša slednjega pa končata v fojbi.
Don Bruna, Anjo in ostale otroke iz sirotišnice Novak s pomočjo izdajalca Walterja (Marcello Mazzarello) zajame, a jim s pogumno akcijo Ettoreja znova uspe uiti, nakar se odpravijo proti Gorici.
Na poti jih čakajo številne nevarnosti, za petami pa jim je nenehno tudi Novak, ko ubežniki izvejo, da so Titovci tudi v Gorici pa se znova obrnejo nazaj proti Trstu.
Francesco se med tem vse bolj naveže na Carla, Anja se mora znebiti občutka sramote, ker je bila v ujetništvu posiljena, Ettora, poleg vprašanja izpovedi ljubezni do Anje, muči tudi dilema, če naj znova seže po orožju, Don Bruno pa se bojuje z načetim zaupanjem v vero in boga, ki dovoljuje taka grozodejstva.
Srce v breznu je film, ki naj bi obeležil kruto smrt nesrečnikov, ki so ob koncu vojne končali v fojbah. Vse lepo in prav, toda film to počne na tako neroden in netakten način, da ni le omogočil zlorabo zgodbe v propagandne namene italijanske desnice, temveč naravnost sramoti vse reveže, ki so po krivem končali pod rokami partizanskih krvnikov.
Film namreč da občutek, da so se kamioni civilistov rolali proti fojbam iz naravnost banalnih razlogov, kot je npr. iskanje sina psihopatskega Titovca. Kako, lepo prosim, je lahko tak razlog primeren spomin na žrtve?
In še več, film gledalca navaja k srhljivemu pomisleku, da če je zaradi enega froca umrlo toliko ljudi, koliko jih je torej umrlo zaradi še bolj "resnih" razlogov, kot je npr. večkrat omenjena mržnja do prebivalcev italijanske narodnosti? Več 10.000? Več 100.000? Film pač pusti domišljiji prosto pot.
Če npr. za trenutek pozabimo politično akonotacijo filma in verjamemo režiserju, ki zatrjuje, da naj bi bila to zgolj zgodba o trpljenju ljudi, pa seveda ne moremo preko dejstva, da je zgodba popolna manipulacija gledalčevih čustev, ki cilja predvsem na italijansko publiko.
Prvič, zgodbo pripoveduje fantek in drugič, njegov največji zaveznik je duhovnik. Vemo kakšno čustveno vlogo igrajo otroci in vera pri večini Italijanov in sedaj si lahko predstavljajmo, kaj si mislijo, ko vidijo, kako skupino otrok in duhovnika po celi primorski preganja tolpa podivjanih vojakov.
Hej, človeka prime, da bi iz podstrešja potegnil staro karabinjerko in odšel pomagati tem nedolžnim žrtvam, ki trpijo križev pot!
Film bi tako lahko še najlaže uvrstili v žanr razvlečenih melodramatičnih telenovel, ob katerih si gospodinje krajšajo likanje ali kuhanje in iz tega aspekta film celo ima nek bizaren smisel.
Zaradi razvlečenosti filma trpi predvsem sama zgodba, ki nekako nima več pravega smisla, ko se protagonisti pustijo večkrat ujeti, pa jim vedno znova uspe po sila srečnem naključju uiti, ali pa ko Novak že dvajsetič prepričuje Giulio, naj spregovori, slednja pa stoično odklanja sodelovanje.
Srce v breznu se tako približa resnici zgolj v trenutku, ko v fojbe padajo trupla, vse ostalo pa je popoln nesmisel, oziroma zgodba, ki se v resničnem življenju ne bi mogla nikoli odviti, saj bi se film v tem primeru končal že v pol ure.
Jasno, vedno se pojavi nek nepričakovan faktor, ki reši končanje filma, enkrat v vlogi partizanske preobleke, drugič v obliki heroja, ki sam samcat vrže v zrak cel tabor, tretjič s pomočjo skesanega kolaboracionista, četrtič z oddelkom italijanskih vojakov.
Prav pri slednjih in tudi pri samem Ettoreju se vidi zgodovinsko izogibanje dejstvom, ki omenjene vojake nikoli ne prikaže kot nekdanje fašiste, temveč so zgolj vojaki, ki so se borili v Albaniji in Grčiji (so nemara tudi tam reševali otroke in duhovnike?).
Dovolj bi bilo že, če bi recimo eden od njih nosil črno fašistično uniformo, pa bi celoten film izzvenel bolj realno, toda ravno v tem je problem filma, ki se povsem izogne problematiki italijanske med in povojne zgodovine. Še več, film da občutek, kot da je trpela zgolj ena (beri: italijanska) stran, torej se je zgodila huda krivica.
Seveda krivda za krute poboje pri fojbah ne bi bila nič manjša, če bi se po Srcu v breznu na italijanski televiziji zavrtel tudi dokumentarec o vojnih zločinih fašistov, temveč bi to predvsem omililo občutek enostranske krivice ter morda olajšalo razumevanje kompleksnosti celotnega dogajanja, prav razumevanje pa je edina pot do odpuščanja in sprave.
Toda resnica o vlogi Italije v drugi svetovni vojni je zopet sila kompleksna stvar, saj bi to za sabo potegnilo tudi vprašanje fašističnih vojnih zločincev, ki niso bili nikoli kaznovani (nekateri so zasedali tudi najvišja mesta v povojni italijanski vladi), vse z vednostjo in podporo zahodnih sil, ki so v Italiji pač raje videle "skesane" fašiste, kot pa vzpon komunistov.
In zato je to problem, ki ga bo najprej morala razčistiti Italija sama, razni prenagljeni protesti iz slovenske strani, ali bog ne daj kakšen podobno manipulativen film, pa bi zgolj še bolj zastrupil napeto ozračje med državama.
Toda brez skrbi, Berlusconi zaradi Srca v breznu, fojb ali optantov zagotovo ne bo odpiral nove Soške fronte, kajti dokaj očitno je, da je to pač zgolj populistično nabiranje glasov za naslednje volitve.
Če se še malce vrnemo k filmu, velja omeniti še absurdnost miselnih preskokov glavnih likov, ki menjajo svoja prepričanja povsem po nareku zgodbe, najboljši primer tega pa je dialog, ko se Ettore odloči, da bo znova prijel za puško in se uprl zasledovalcem.
Tako z Don Brunom postavita zasedo, Ettore meri proti prihajajočemu Novaku in je v dilemi ali naj sproži, nakar ga Don Bruno zgroženo prime za puško in vzklikne: "Ne stori tega. Potem ne boš nič boljši od njih!"
Mine nekaj mučnih sekund, Ettore znova nameri, a se še vedno bori s svojo vestjo, Novak pa je vse bližje, tako da vmes znova poseže Don Bruno, ki pa tokrat na veliko presenečenje zavpije: "Kaj čakaš!?!" Komentar verjetno ni potreben!
Dodatno negativno piko lahko pripišemo tudi glasbeni spremljavi, ki sama po sebi sicer ni slaba, saj jo je spisal nihče drug kot legendarni Ennio Morricone, a je tako nerodno umeščena v film, da gre gledalcu kar na smeh, ko se v najbolj dramatičnih trenutkih zasliši glasba, ki je preveč optimistična, ob trenutkih veselja pa zacvilijo melodramatične violine.
Toda morda Srce v breznu zataji prav v tisto malo politične korektnosti, ki jo premore, ko si ne upa pokazati in reči, da so fojbe zakrivili določeni partizani/Slovenci/Hrvati, temveč kot mačka okrog vrele kaše cinca in straši z nekimi nedoločljivimi Titovci in Slovani ter ustvarja občutek kolektivne krivde, tako da film nazadnje (malce šaljivo rečeno) izgleda celo kot zgodovinski obračun s Praslovani, ki so v 6. stoletju z drugimi barbari pridrli izza Krpatov in končali Rimski imperij.
No, vsaj kar se tega tiče, lahko vsakdo izmed nas reče: MEA CULPA!
*Srce v breznu - Il cuore nel pozzo, akcijska drama (režija: Alberto Negrin, igrajo: Leo Gullotta, Beppe Fiorello, Antonia Liskova, Dragan Bjelogrlić, Marcello Mazzarello, Sonia Aquino, Gianluca Grecchi, Adriano Todaro idr.)
Ocena: Kdo je tebe Praslovan ubijati učil? (3/10)
