S sosedi je vedno križ, a ponavadi so najhujši prav tisti, ki imajo najbolj drugačne navade in način življenja. Mladim niso všeč stari sosedi (in seveda obratno), družinam niso všeč samski (in tudi obratno), samotarskim niso všeč družabni (in prav tako obratno) in tako naprej in nazaj. Tako se ne gre preveč čuditi, ko tako nerazumevanje počasi preraste v paranoično misel, da sosed(a) nalašč dela tisto, kar nas najbolj jezi in niso redki primeri, ko se medsoseski spori končajo tragično. Kakšne težave nam lahko pripravi nova soseda, pravzaprav kar podnajemnica, nam v filmu Stara, spelji se na črno-humoren način predstavlja Danny DeVito.
Alex (Ben Stiller) in Nancy (Drew Barrymore) sta mlad zakonski par, ki išče novo hišo, da bi se preselila iz njunega utesnjenega stanovanja. Naposled jima njun nepremičninski agent pokaže hišo njunih sanj, zelo prostorno , s pridihom starodavne romantike in cenovno dokaj ugodno, težava je le v tem, da je to dvojček, kar pomeni da v drugem nadstropju živi gospa Connelly (Eileen Essel), katere podnajemna pogodba preprečuje lastnikom zgradbe, da bi jo izselili, razen seveda, če bi sama tako hotela.
Alex in Nancy po krajšem premisleku hišo kupita in se nemudoma vselita, saj iz strani stare ženičke ne pričakujeta težav, glede na njeno slabo zdravje ob prvem srečanju, pa Nancy in Alex že načrtujeta otroško sobo v zgornjem nadstropju.
A kot se izkaže je gospa Connelly še kako radoživa in kaj kmalu prične prositi mlada soseda za pomoč, kar pa se kmalu sprevrže v nočno moro, ko Nancy in Alex postaneta dobesedno njena služabnika, zaradi česar pa oba tudi izgubita službo. Za Nancy in Alex tako obstaja le še ena rešitev: odkrižati se morata starke, zlepa ali zgrda.
Stara, spelji se je že kar tipičen črno-humorni izdelek Dannyja DeVita, ki se naslanja predvsem na medgeneracijske razlike glavnih likov, ki si morajo preko celega filma iti čimbolj na živce, kar seveda vodi do radikalnih poskusov razrešitve, slednje pa povzroči končno spredvidenje, da je včasih vseeno pametneje odnehati, kot pa iti do (lastnega) konca.
Očitno se DeVito ni mogel povsem upreti kameri in če v zgodbo že ni mogel spraviti svojega stasa, je pa za začetek in konec filma posodil vsaj svoj glas. Sicer pa je DeVito s filmom Stara, spelji se ustvaril povsem solidno komedijo, ki po eni strani zabava, po drugi strani pa tudi opozori, kako daleč lahko pripelje nerazumevanje, tako iz ene ali iz druge strani.
Glavni liki filma so sicer malce neosebni, morda celo klišejski, še posebej kar se tiče mladega naivnega para, ki očitno še nikoli ni bil deležen sadistične krutosti ljudi in tako povsem nasedeta in podležeta ostareli gospe, ki se praktično obesi na njun zvonec in jima obrne življenje na glavo.
In kaj mlada zaljubljenca storita? Bolj ali manj mirno prenašata Tantalove muke in trpita, dokler jima ne prekipi in se odločita, da se bosta starke znebila. S tem je v filmu odlično nakazana radikalnost sodobne človeške družbe, kjer ljudje skoraj nismo več sposobni normalnega in odkritega pogovora, kjer bi vsakdo pošteno povedal, kaj ga teži in tako poskušal odpraviti težave.
Tako se zatekamo v skrajnosti, prepričani, da nam bo to prineslo rešitev, a tako početje ponavadi pomeni le še več bede in trpljenja, nenazadnje tudi lastnega. Stara, spelji se je iz tega stališča odlična satira, ne le na račun medsoseskih ali medgeneracijskih preglavic, temveč kar alegorija za celotno človeštvo.
A tisto, kar daje filmu pravi čar, je nek stalen dvom, če gospa Connelly te stvari res počne zanalašč, ali pa je to nemara zgolj njen način življenja, sicer res nekoliko vsiljiv, pa vendar iz njenega stališča morda povsem normalen?!?
Gledalec tako v nobeni točki ne more biti prepričan, če niso vse težave nemara zgolj veliki nesporazumi, konec pa postreže z eno največjih življenjskih ironij, ki pa na žalost ne traja dolgo, saj se z zadnjim kadrom celoten film v nekaj sekundah prelevi v absurdno burlesko z bebastim sporočilom. Zares škoda tiste pol minute, ki film povsem oropa ključne neznanke in dileme.
Morda sta malce ponesrečeno izbran tudi glavni igralski par, saj sta tako Stiller, še bolj Barrymore, preveč pasivna in svoja lika prikažeta preveč naivno ter vdano v usodo, predvsem pa preveč prestrašeno.
Če bi lahko od enega kaj takega še pričakovali (npr. Stiller kot moška copata), pa bi bilo ključnega pomena, da bi bila njegova družica malce bolj zlobna in preračunljiva (v pozitivnem smislu besede). Je pa zato toliko boljša Eileen Essel, pri kateri gledalec res ne ve, če naj bi jo sovražil, pomiloval ali pa ji ploskal.
Stara, spelji se je dokaj posrečena komedija, ki bi znala biti tudi boljša, če bi šli glavni liki malce bolj "na nož", predvsem pa če bi izpustili končni prizor in tako omogočili več razlag dogodkov.
*Stara, spelji se - Duplex, komedija (režija: Danny DeVito, scenarij: Larry Doyle, igrajo: Ben Stiller, Drew Barrymore, Eileen Essel, Harvey Fierstein, Justin Theroux, James Remar, Robert Wisdom idr., trajanje: 97 minut, distribucija: Fivia)
Ocena: najhujši strup je v starih flaškah (6/10)
