Poroka je že od nekdaj zelo hvaležna tema za filmsko zgodbo, najsi hočejo ustvarjalci prikazati resnost in pomembnost tega življenjskega dogodka, ali pa zgolj nasmejati publiko z bolj ali manj verjetnimi prigodami, ki so povečini hudo komične narave.
Medtem ko ameriška kinematografija poroko obravnava bolj kot fetiš, oziroma kot nekakšen življenjski cilj, o katerem že od malih nog sanja (in ga tudi načrtuje) vsaka "spodobna" ženska in ki se kot po pravilu po vseh zapletih in burleskah spreobrne v sanjsko svatbo, pa so Danci ubrali nekoliko bolj hamletovski pristop, s poskusom podajanja nekega bolj globokega spoznanja, ter z nekoliko grenko komiko, a zato tudi precej bolj življenjskim pridihom.
V filmu spremljamo mlado Katrine, ki je tik pred poroko s svojim fantom. Življenje pa ji zelo zapletejo drobne laži, saj tako ali drugače zamolči pomembne informacije, najprej svoji sestri, ki se zaradi depresije zdravi v psihiatrični bolnišnici, nato staremu prijatelju, ki se je po dolgem času vrnil iz Afrike, svojemu bodočemu možu in nenazadnje tudi sama sebi.
Na vprašanje zakaj sebe in ostale ne sooči z resnico je precej težko odgovoriti. Morda je eden od razlogov res ta, da preprosto nima dovolj poguma, da bi se soočila s prejemnikom slabih novic. A bolj verjetno je, da je po lažeh posegla zato, ker preprosto ne želi razočarati ljudi okrog sebe. Verjetno ne želi prizadeti ter posledično morda celo izgubiti tistih, ki jih ima najraje.
Toda na žalost (ali pa tudi na srečo), laž nikoli ni pravi odgovor za reševanje težav. Laž lahko težavo le začasno prestavi, odpraviti pa je ne more. Slej ko prej resnica namreč pride na plan in takrat prejemnika, poleg slabe vesti, dodatno boli tudi dejstvo, da mu je oseba, ki ji je zaupal, lagala. Tako se nad Katrine pričnejo zgrinjati črni oblaki, še posebej takrat, ko ugotovi, da so lažna tudi njena lastna čustva.
Da pa celoten film vendarle ne bi izzvenel preveč resno, poskrbijo ostali akterji, od nevestinih družic, ki se ga pošteno "nacedijo", čemur seveda sledi nič kaj damsko opravljanje, pa do divje ženinove fantovščine, ki se sprevrže v brezmejno popivanje in žuriranje.
Zaimiv je tudi vpogled v svet Katrinine psihično bolne sestre, ki se v trenutkih osame zateče v svoj imaginarni svet, daleč od zlovešče in krute realnosti tega sveta. Tam ni več pozabljena in zavržena, temveč so prav njej namenjene pesmi, ki jih posluša. Še več, pevec pesmi se ji prikaže (nekako tako, kot občasno v Ally McBeal) in jo bodri ter spodbuja, tako da malce lažje pozabi na vse grde reči našega sveta.
Konec filma je nadvse nenavaden, morda kar malce preveč filozofski. Sicer je bilo od Dancev pričakovati, da poročni zvonovi ne bodo peli tako veselo, kot bi morali, pa vendar si bo verjetno marsikdo zaželel malce bolj definiran konec. Kajti konec v bistvu niti ni konec, temveč zgolj zelo negotov nov začetek, morda celo brez upanja na kakršenkoli uspeh.
Verjetno so ustvarjalci filma hoteli poudariti, da je potrebno slediti svojemu srcu, a več kot od prikaza, da so na Danskem očitno zelo strpni do psihično bolnih, homoseksualcev, tujcev, bolnikov z aidsom, itd., jim ni uspelo priti. No, sicer so tudi to zelo plemenite misli, pa vendar jih nekako težko spravimo na isti količnik s poroko.
Film je bil zaradi slabih (beri: s sliko časovno neusklajenih) podnapisov zelo hitro umaknjen iz nekaterih kino sporedov, če pa ga imate možnost še kje videti, vam lahko ogled vsekakor priporočim, seveda s predpogojem, da poroke ne želite obravnavati zgolj iz komično-romantičnega vidika, ter če se bolj kot na podnapise, znate skoncentrirati na dogajanje v filmu.
* Staro, novo, sposojeno in modro, romantična komedija/drama (režija: Natasha Arthy, scenarij: Kim Fupz Aakeson, igrajo: Sidse Babett Knudsen, Lotte Andersen, Bjorn Kjellman, Lena Maria Christensen, Mette Horn, Soren Byder, distribucija: A.G. Market)
Ocena: poroka po hamletovsko (8/10)