Vsakdo ima svoje sanje. Nekateri sanjajo o veliki ljubezni, drugi o zdravem in dolgem življenju , spet tretji o dobri službi in uspešni karieri. A vsebina naših sanj niti ni tako pomembna. Pomembno je, da jim sledimo in se ne predamo, temveč vztrajamo, ne glede na težave in preizkušnje, ki nam jih postavlja življenje.
Stevardese letijo v nebo je sodobna zgodbica o Pepelki, ki pa ne hrepeni po ljubezni princa, temveč po uspešni karieri kot stevardesa. Donna Jensen (Gwyneth Paltrow) je tipično ameriško dekle brez perspektive, ki pa s svojo neomajno voljo poskuša uspeti v tem krutem brezkompromisnem svetu. In tako se dekle iz podeželja počasi, preko lokalnih prevoznikov in vseh spletk ter prevar, prebija proti svoji veliki želji: mednarodni let NY-Paris.
Sama zgodba je kljub svoji preprostosti dokaj privlačna, predvsem pa vzgojna. Gledalec lahko v Donnini zgodbi namreč spozna nekaj velikih resnic vsakdanjega življenja in sicer, da pot proti cilju nikoli ni lahka. Da človek naleti na marsikatero oviro, prevaro ter zagato. Da nekaterim na tej poti tudi ne uspe. Pa morda niti ne zato, ker ne bi bili uspešni ali netalentirani, temveč zgolj zato, ker niso dovolj odločni. Ter da nekaterim nesposobnežem uspe, seveda z uporabo nedovoljenih prijemov ter laži. A glavna poanta zgodbe je, da ti konec koncev enkrat vendarle mora uspeti, če se le dovolj zavzameš za nek cilj.
Seveda pa romantična komedija ne bi bila romantična, če v zgodbi ne bi bilo tudi neke ljubezni in nekega moškega, ki bo sanje ambiciozne dekline postavil na glavo. In seveda, ko se v romantični komediji Gwyneth Paltrow sprašuje, če bo izbrala med sanjskim poklicem ali sanjskim moškim, verjetno ni potrebno preveč dolgo ugibati, kaj bo izbrala. To v bistvu sploh ni vprašanje dileme, temveč le vprašanje časa. In dobra stran filma je, da se zelo dolgo odloča. Slaba stran tega pa je, da le podaljša gledalčevo agonijo, ki tako ali tako že ve, kaj se bo moralo zgoditi.
Druga slaba stran filma pa je njegova časovna zamaknjenost. No, da ne bo pomote, film se dogaja v sedanjosti. A stevardese in nasploh vsi v letalski industriji se obnašajo, kot da še vedno živijo v 60. ali 70. letih. Kakšen 11. september? Kakšen Osama Bin Laden in teroristi? Najhujše izgrede, ki jih lahko tokrat pričakujete na letalu, povzročajo redki potniki, ki predolgo čakajo na šampanjec ali tople oreške.
Tudi oblačila stevardes so "ukradena" iz neke pretekle časovne dimenzije in bolj kot kaj drugega služijo čimvečji zapeljivosti gospodičen nad oblaki, ki so si v minulih časih prav s tem "ulovile" kakšnega bogatega potnika.
In seveda, kjer govorimo o tako retro stvareh, ne smeta manjkati Candice Bergen (ki se je marsikdo spominja po vlogi novinarke Murphy Brown), tokrat v vlogi izkušene stevardese, ki svoje varovanke vodi do njihovega cilja v stilu Jode (Star Wars), ter Mike Myers, ki je v tem filmu bolj ali manj izrezana kopija Austina Powersa, le da tokrat ni tajni agent, temveč učitelj stevardes. Seveda ima tudi njegov lik neko (tragično) poanto, a le ta je tako zelo skrita pod vsem njegovim burkaštvom, da jo je zelo težko "zbezati" na plano, pa še takrat ne veš, če je vse mišljeno resno, ali pa vse zgolj še ena burleska.
In tako tudi celoten film izpade kot lepa in plemenita vsebina, toda zavita v tako številne plasti kičastega celofana, da se boste le težko prebili do bistva zgodbe. Če znate brati med vrsticami ali pa če ste nepoboljšljivi romantiki, si film vsekakor oglejte. Drugače pa boste film doživeli zgolj kot še eno hollywoodsko turturo brez repa in glave.
Stevardese letijo v nebo, romantična komedija (režija: Bruno Barreto, scenarij: Roger Kumble, Eric Wald, igrajo: Gwyneth Paltrow, Christina Applegate, Candice Bergen, Kelly Preston, Mark Ruffalo, Mike Myers, distribucija: Cenex)
Ocena: Pepelka nad oblaki (5/10)
