Strah pred neznanim se je v zgodovini že izkazal za močno orožje, ko so ga (in ga na žalost še) s pridom uporabljali izprijeni ljudje in z (neutemeljenim) razpihovanjem strahu pred drugačnimi ljudmi netili nova in nova medrasna sovraštva. A morda še hujši in človeku že v genih zapisan, je strah pred temo.
Verjetno ste se že kdaj sprehajali po gozdu? Pa ste kdaj ponovili to pot po sončnem zahodu? Ko nas zagrne tema, kar naenkrat vsak šum postane sumljiv. Senca dvoma in skrbi se ugnezdi v človeški duši in kar naenkrat lahko v vsakem grmu tiči nevarnost. Seveda, v temi, ko se ne moremo prepričati, kaj dejansko tiči za neko stvarjo, je tudi zajec v grmu s pomočjo naše domišljije velik bav-bav. Taka je pač moč teme.
Film Tema gradi svojo zgodbo prav na elementu nepoznanega. Tako gledalec nikoli ne ve povsem natančno, kaj se na ekranu pravzaprav dogaja. Vse kar vemo je to, da se je mlada družina naselila v starinski osamljeni hiši, kjer se po sončnem zatonu dogajajo hudo čudne reči. A kaj se dogaja, gledalec nikoli ne vidi povsem točno. Enkrat zaradi teme, drugič zaradi "sramežljivih" duhov, tretjič zaradi bežeče - nevarno tresoče se - kamere, ki kot zanalašč v kader ujame zgolj senco ali odsev paranormalnega pojava.
Prva polovica filma gledalcu tako dokaj dobro požene kar nekaj strahu v kosti, a kmalu se pričnejo izvori strahu preveč množiti. Gledalec tako kmalu ne ve več, če bi se bolj bal skrivnostnih a nikoli povsem videnih duhov-otrok, zares grozljive slike, ki je normalen človek verjetno nikoli ne bi obesil na steno, teme pod posteljo ki "požira" barvice, ali pa božjastnih napadov očeta mlade družine.
No, ko k temu navržemo še okultizem, ki se je, roko na srce, v določeni meri napovedoval že od vsega začetka, je mera polna in ustvarjalcem filma je tako ostalo le še to, da ustvarijo zaključek, ki je resda presenetljiv, bo pa verjetno prepričal bolj malo gledalcev.
Svojevrstno poglavje so tudi glavni igralci, kjer bi morda lahko pohvalili zgolj mladega Stephana Enquista, pa še to zgolj zaradi njegovih zloveščih pogledov. Anna Paquin tokrat zgolj dokazuje, da na žalost še ni dorasla tako zahtevni (glavni) vlogi in filmu doda zgolj neupravičen pridih hollywoodskega truplošteva, ko tako z dialogi, kot tudi z neizrazito igro prestrašenosti, svojemu like ne da prave kredibilnosti. Lena Olin ter Iain Glen pa v tem filmu zgolj trošita svoj igralski potencial in tako ona svoj vrhunec dosežeta zgolj kot trpeča (ter trpežna) matera, ki pa kljub vsemu ne zazna neznanske količine opozorilnih signalov, da bo njena družina v tej hiši strahov verjetno doživela svoj konec, on pa se še najbolj izkaže, ko se v navalu svoje bolezni valja in slini po tleh, ter obuja otroške travme.
Gledalec ima tako dve možnosti: ali se jezi nad razvlečeno in nejasno zgodbo in tako s stalnimi dozami adrenalina premaguje (pre)počasi potenciran strah, ali pa se odloči, da bo mirno počakal na razplet filma. Sam bi bolj priporočal slednjo možnost, saj boste tako kljub verjetnemu končnemu razočaranju občutili vsaj začeten strah pred neznanim in nevidenim. Klub vsemu pa je ogled filma Tema še najbolj podoben obisku hiše strahov v kakšenem lunaparku, kjer je bolj kot strah pomembna zabava.
Morda samo še zdravstveno opozorilo: za ljudi nagnjene k morski bolezni, bi bilo morda dobro, da pred ogledom vzamejo kakšno tableto proti slabosti, saj se kadri nefokusirane in majave kamere proti koncu stopnjujejo do (hudo moteče) točke, ko se Čarovnica iz Blaira zazdi, kot delo profesionalnih starih kamermanskih mačkov.
* Tema, grozljivka (režija: Jaume Belaguero, scenarij: Fernando de Felipe, Jaume Belaguero, igrajo: Anna Paquin, Lena Olin, Iain Glen, Giancarlo Giannini, Fele Martinez, Stephan Enquist, distribucija: A.G. Market)
Ocena: hiša strahov (4/10)
