Najstništvo je zagotovo eno najbolj zahtevnih in težavnih obdobij vsakega človeka, saj se kar naenkrat znajdemo na razpotju med otroštvom in odraslim svetom. Kar naenkrat postane najbolj pomemben zunanji izgled, obleke z junaki iz risank romajo v smeti, nadomestijo pa jih čimbolj seksi in moderne (ter seveda drage) oblekice, kot prijatelji so zaželjeni najbolj priljubljeni sovrstniki na šoli in tako naprej. Je potem sploh še čudno, če v vsej tej zmešnjavi čustev najstnik zaide na stranska pota?
Tracy (Evan Rachel) je prijazno in pridno dekle, ki živi s svojim malce starejšim bratom Masonom (Brady Corbet) ter precej svobodomiselno materjo samohranilko Mel (Holly Hunter).
A ko pride novo šolsko leto, Tracy prične zaznavati, da bi bila med sošolci tudi sama rada bolj priljubljena. Tako se spoprijatelji z Evie (Nikki Reed), radoživim in priljubljenim dekletom in ne traja dolgo, da tudi Tracy postane eno najbolj oboževanih deklet na šoli.
Pa je taka hitra sprememba najstnice v odraslo osebo zares pravi odraz njene rasti? Morda na zunaj, duševno pa je Tracy še vedno isto negotovo in zlomljivo dekletce, ki še vedno ne pozna pravih mej med škodljivim in dobrim.
Film je po svoji obliki in podajanju zgodbe dokaj zmeden in morda kar malce preveč stereotipen. Pridno dekletce se zaradi vpliva nemoralne punčare spremeni v tatico, dilerko, narkomanko, upornico etc., skratka najhujša nočna mora vsakega starša.
Svoje k zmedenosti doda tudi prosta kamera, ki z nenadnimi gibi in stalnim tresenjem še dodatno otežuje zaznavanje dogajanja. A v vsej tej zmedenosti in kaosu tiči nek smisel.
Bolj ko se bližamo koncu, bolj je jasno, da film odlično zadane idejo celotnega problema, namreč dejstvo, da napačno obnašanje najstnikov ne moremo pripisati zgolj enemu ali dvema najbolj očitnima vzrokoma, temveč je obnašanje najstnika posledica cele vrste bolj ali manj naključnih dogodkov, ki se povežejo v tragično celoto.
Najlažje je reči, da je najstnik zapadel v slabo družbo in je zato "ponorel", toda to je le ena plat medalje, ki je verjetno v končni fazi res odločilna, vsekakor pa ne edina.
Morda je bolj pomembno, koliko časa so starši pripravljeni posvetiti svojim otrokom, predvsem pa bi morali vsaj poskušati razumeti, kaj otroci pravzaprav čutijo in mislijo. Kajti šele ob tem lahko starši zares pravilno svetujejo svojim otrokom.
V nasprotnem primeru pa neke tuje in nerazumevajoče pripombe ter prepovedi ponavadi ne naletijo zgolj na gluha ušesa, temveč še celo na večji upor.
Morda zopet nekoliko klišejsko, toda zelo učinkovito je prikazan odnos med očetom in hčerko, kjer njun pogovor stalno prekinja očetov mobilni telefon, preko katerega slednji, kar pred hčerko, razlaga sogovornikom, da je ravno sredi pogovora s "stranko".
Podobno je tudi pri mami, ki se hčerki poskuša približati s povsem prijateljskim odnosom, toda kaj, ko otroci od staršev ne potrebujejo prijateljstva, temveč predvsem vodstvo.
Ko dodamo še nestabilnega maminega sedanjega partnerja, ki je sicer očitno čisto dober, a že ob najmanjši obremenitvi zbeži v svet droge in utopije, je tragična slika popolna.
Morda še ena pomembna življenjska izkušnja, ki se je lahko naučimo iz filma je, da svojih skrivnosti nikoli ne smemo zaupati nekomu, ki ga ne poznamo zares dobro, oziroma za katerega vemo, da tudi sam tiči v težavah. Taka oseba namreč ne bo dolgo pomišljala, preden bo izdala naše zaupanje in naše slabosti obrnila v svojo korist.
Film Trinajstlenici gledalca vsekakor šokira, morda niti ne tako "surovo" kot film Mularija, toda zagotovo na še bolj oseben in čustven način.
Film, ki bi ga moral pogledati vsak starš odraščujočega otroka, pa ne zato, da bi ga potem "priklenil" v hišo in ga ne bi več nikoli spustil v ta kruti svet, temveč zato, da bi se zavedel pomembnosti vpliva staršev na otroka v tako težavnih letih.
*Trinajstletnici, drama (režija: Catherine Hardwicke, scenarij: Catherine Hardwicke, Nikki Reed, igrajo: Evan Rachel Wood, Holly Hunter, Nikki Reed, Brady Corbet, Deborah Unger idr., distribucija: Continental Film)
Ocena: najtežje obdobje človeškega življenja (8/10)
