Homer, sedaj pa se je Wolfgang Peterson odločil, da na filmskem platnu v Troji še enkrat oživi starodavne legende, ki živijo še danes.
Pred 3200 leti je neusmiljeni kralj Agamemnon (Brian Cox) združil vsa grška kraljestva in se počasi pričel ozirati po novih ozemljih. V tistem času je njegov brat in špartanski kralj Menelaj (Brendan Gleeson) gostil trojanska princa Hektorja (Eric Bana) in Parisa (Orlando Bloom), z namero sklenitve miru po dolgotrajnih nesoglasjih in vojnah.
Toda Paris se zagleda v Menelajevo ženo, lepo Heleno (Diane Kruger) in jo (z njenim soglasjem) ugrabi in odpelje s sabo v Trojo. Ko za to izve Menelaj, besen za pomoč zaprosi brata Agamemnona, ki pa mu je Troja že dolgo trn v peti in sedaj z odličnim izgovorom zbere vojake vseh svojih kraljestev in jih povede pred obzidja Troje.
A ker obzidje Troje slovi kot neosvojljivo, je Agamemnon prisiljen vpoklicati tudi največjega grškega junaka Ahila (Brad Pitt), ki pa je zelo svojeglav in ki nikomur ne priznava oblasti. Na prigovarjanje Odiseja (Sean Bean) in z željo po večni slavi, se Ahil vendarle odloči in poda v boj, ter v začetku pribori Grkom odmevne zmage.
Med tem na drugi strani trojanski kralj Priam (Peter O'Toole) ostaja neomajen, a hkrati tudi preveč zaupa v voljo bogov in ne posluša nasvetov svojega sina Hektorja, ki kljub prvotni zgroženosti nad lahkomiselnostjo Parisa, brata sedaj podpira in se pogumno poda v neenak boj.
A po prepiru med Agamemnonom in Ahilom, se slednji ne želi več udeleževati bitk in tako se vojna sreča sedaj obrne v korist Trojancev. A končni spopad med glavnimi protagonisti se s tam zgolj oddalji, preprečiti pa ga ni več možno in kmalu postane jasno, da bo Troja na tak ali drugačen način morala pasti, vprašanje je le, koliko človeških življenj bo potrebnih.
Troja seveda ni prvi film, ki bi opisoval eno najbolj razvpitih vojn v zgodovini človeštva, a je Wolfgang Peterson naredil dokaj radikalno potezo, s katero se Troja razlikuje od ostalih upodobitev Iliade.
Iz zgodbe je namreč črtal vse grške bogove in s tem posledično tudi vsa njihova posredovanja v zgodbo (čemur je v Iliadi namenjeno skoraj toliko prostora kot sami vojni).
Bogovi so v filmu sicer omenjen, a zgolj kot zabloda ljudi, ki z željo bogov opravičujejo svoja nesmiselna dejanja. S tem eksodusom bogov pa Troja postane nekakšna ateistična vizija antičnega sveta, kjer se zdi, kot da režiser želi pokazati, da so grški bogovi res zgolj miti, ki jih v najboljšem primeru lahko prikažemo kot razlago nadnaravnih dogodkov takratnih ljudi.
A tu tiči tudi glavna pomanjkljivost filma, saj z zanikanjem bogov, ves svoj čar izgubijo tudi grški junaki, ki so svojo moč in nepremagljivost črpali ravno iz navezav z bogovi. In na žalost tega mističnega čara božanskosti ne more pričarati nazaj niti šarmerski pogled Orlanda Blooma ali izklesana postava Brada Pitta.
Antična Grčija brez bogov je namreč zgolj prazna lupina spektakularnih bitk in človeških zablod, ki seveda tudi ima nek svoj smisel, a je od Homerjeve vizije takratnega sveta tako zelo oddaljena, da lahko mirne vesti ugotovimo, da je vse kar imata skupnega Troja in Iliada, zgolj glavni liki in čas ter kraj dogajanja.
Lahko pa seveda Trojo obravnavamo tudi ločeno od Iliade in jo razumemo kot prikaz nesmiselnosti vojne, kjer ima vsakdo nek svoj razlog za bitko, a v končni fazi vojna vedno prinese zgolj trpljenje, uničenje in trume vdov.
Troja tako vsebuje celo paleta zelo različnih likov in najbolje bo, da začnemo kar pri Ahilu. Ahil je slika moža, ki se zaveda svoje minljivosti (kar je glede na nesmrtnost v Iliadi seveda absurd) in tako je njegov edini cilj in povod za udeležbe v velikih bitkah, želja postati nesmrten vsaj v ustnem izročilu ljudi.
Njegov edini motiv je torej večna slava, v tem pa se poraja tudi glavni konflikt z Argamemnonom, ki bi ga lahko kot kralj, ki si pripiše vse zasluge za zmage, zasenčil.
Toda Ahil nenadoma najde smisel življenja v ljubezni z Briseido, ob čemer spozna, da je časovno omejena ljubezen bolj pomembna od večne slave! A na žalost je tudi Ahil zgolj človek, katerega čustva jeze in maščevanja ga spet poženejo v boj.
Preko zgodbe Parisa spoznamo lahkomiselnost človeštva, ki je v zameno svoje lastne sreče pripravljen žrtvovati življenja drugih. Seveda lahko rečemo, da je globoko ljubezen bolj težko kontrolirati, a vendar v končni fazi tehtanja (tujih) človeških življenj in ljubezni, ne sme biti prevelike dileme, kaj je bolj pomembno.
A Paris pač predstavlja človeško šibkost duha, katerega čustva so močnejša od razuma, a hkrati je dovolj narcisoiden, da sam ni pripravljen umreti za ljubezen.
Agamemnon je slika nenasitne želje po oblasti in prevladi, ki je pripravljen za oblast storiti prav vse (v Iliadi ni bil tak ekstremen negativec, a o tem pozneje).
Njegov brat Menelaj se v boj poda predvsem zaradi časti, a to ni neka plemenita čast, temveč predvsem želja po maščevanju za sramoto, pri kateri pa prikaže vso okrutnost svojega resničnega karakterja (zopet preveč negativno potencirano v primerjavi z Iliado).
Med tem kralj Priam po eni strani predstavlja modrost in ljubezen do svojega mesta, ljudi, ter pokrajine, a po drugi strani je v njem zasidrano neko slepo verovanje v bogove, njihova znamenja in njihovo dokončno odločitev o usodi človeštva, ne glede na ravnanje ljudi.
Priam je dejansko tako zelo zaslepljen, da je z bogovi na ustnicah pripravljen v gotovo smrt poslati tudi lastnega sina in nenazadnje tudi Troja pade zaradi njegove božje naivnosti.
Potem pa je tu še Hektor, za katerega bi lahko rekli, da je najbolj močan in moder karakter v Troji, kot nekakšen glas razuma, ki kot edini vidi vso nesmiselnost vojne, a je zaradi svoje vdanosti družini primoran vedno znova poseči po meču.
Kar se tiče igralcev gre pohvaliti predvsem Erica Bana, ki je svojemu liku dal ravno pravo mero časti in preudarnosti, a hkrati tudi občutek usodne pogube, ravno v pogovorih med njim in ženo Andromaho pa se Troja še najbolj približa Iliadi.
Soliden je tudi Brad Pitt, škoda je le, da se tako očitno igra na karto njegove privlačnosti, s katero se skuša nadomestiti izgubljeno mističnost njegove (ne)smrtnosti, je pa res da v bitkah izgleda presenetljivo prepričljiv.
Kar se tiče Diane Kruger gre pozdraviti, da je bila izbrana do sedaj še neuveljavljena (in neobremenjena) igralka in čeprav se vsaj na fotografijah zdi, da kot Helena ni dovolj usodno privlačna, na filmskem platnu dokaže nasprotno. Je pa res, da bi glede na Iliado, v vlogi Helene lahko pričakovali malce starejšo in malce bolj fatalno (morda tudi preračunljivo) igralko.
Glede Orlanda Blooma pa tokrat razen njegovega deško šarmerskega videza, ne gre kaj dosti pohvaliti, saj njegov obraz stalno odseva povsem druga?na ?ustva, kot bi jih pri?akovali, da sploh ne omenjam nekih ?udnih drobnih obraznih kr?ev v najbolj intimnih trenutkih?!?
So pa zato toliko bolj prepri?ljivi starejši igralci, Brian Cox kot okrutni in pohlepni Agamemnon, Brendan Gleeson kot njegov ni? bolj usmiljeni brat Menelaj in na drugi strani Peter O'Toole kot pravi?en, a z vero zaslepljeni kralj. Omeniti velja še izvrstnega Seana Beana v vlogi premetenega Odiseja.
Kar se ti?e spektakularnosti je Troja vsekakor film prve klase, tako kar se ti?e bogate scenografije, izredno natan?ne kostumografije, pa vse do fenomenalnih kadrov snemanja bitk, da o posebnih efektih sploh ne govorimo.
Vrhunec spektakla je zagotovo boj med Ahilom in Hektorjem, kjer so odlično prikazane uporabe razli?nih anti?nih orožij in kjer bi se lahko še samuraji veliko nau?ili.
Sedaj pa še nekaj primerjav o tem, kako je vojna za Trojo prikazana v Iliadi: Kot prvo velja omeniti, da so vojno med Trojo in Grki v bistvu zakuhali bogovi, natan?neje boginje, s svojo tekmo v lepoti, kjer je bil razsodnik Paris, ki mu je zmagovalka obljubila ljubezen najlepše ženske, med tem ko si je nakopal silen srd poraženk.
Ljubezen med Heleno in Parisom je v Iliadi tako nekaj bolj instantnega, umetnega, neresni?nega... kot ljubezen dveh lepotcev, ki sta skupaj bolj zaradi vzajemno lepega videza, kot pa iz globoke ljubezni. Še najboljši kontrast temu je ljubezen med in Andromaho in Hektorjem, ki je resni?no globoka in vsestranska.
Kot drugo je potrebno omeniti, da v Iliadi ni tako globoke delitve med antagonisti in protagonisti, kot v Troji, saj Menelaj in Agamemnon še zdale? nimata tako mo?no negativnih karakterjev, kar se še posebej pozna ob koncu Troje.
Seveda ne moremo tudi preko Ahilove (ne)smrtnosti, zaradi ?esar v Troji tudi Ahilova peta izgubi ves svoj pomen in je prikazana zgolj kot nek simbol, brez pravega smisla. V Iliadi Ahil namre? umre zaradi Parisove zastrupljene(!) puš?ice, ki jo slednji izstreli v Ahilovo peto, njegov edini ranljivi del telesa.
Tudi sam Ahil je v Iliadi prikazan precej manj srborit in nepremišljen, in ?eprav ima tudi v Iliadi mo?na nesoglasja z Agamemnonom, tam na koncu vendarle združita svoje mo?i in pozabita prepire.
Glede Ahilove ljubice/sužnje je treba poudariti, da v Iliadi Briseida ni sorodnica Priama, temve? jo je Ahil "osvojil" že na poti proti Troji, medtem ko Priamovo h?erko Kasandro po padcu Troje zasužnji in odpelje s sabo Agamemnon.
Hektorjevo ženo Andromaho zasužnji grški junak Piros, med tem ko Menelaj spet dobi Heleno. Paris je ubit že pred padcem Troje.
Če se sedaj kdo jezi, da sem mu s tem pokvaril ogled filma, še enkrat poudarjam, da sem opisal zgolj to, kar se dogodi v Iliadi, medtem ko je zgodba Troje zelo druga?na!
Poleg vsega tega ne gre pozabiti, da vojna med Trojanci in Grki v Iliadi traja 10(!) let, med tem ko daje Troja ob?utek, kot da se vse zgodi v dveh ali treh tednih.
A še najbolj ?uden del filma je sam konec, kjer se v bistvu zanika vse to, kar je bilo povedano v Iliadi in kjer je edina skupna to?ka trojanski konj. Vse ostalo je hudo (negativno) presenetljiva hollywoodska romanca, ob kateri se Homer verjetno hudo premetava v grobu.
Če torej od Troje pri?akujete spektakel, boste to?no to tudi dobili in to v skoraj neizmernih koli?inah, prav tako kot bo za lepše polovice dobro poskrbljeno s šarmantnimi pogledi (in telesi) privla?nih hollywoodskih igralcev.
Edini razlog za neogled Troje je tako morebitno pri?akovanje avtenti?nega prikaza Iliade, ali bog ne daj, želja kakšnega srednješolca, da se bo z ogledom filma lahko izognil prebiranju Homerjeve pesnitve (cvek je neizogiben!).
No, tudi ?e ne prenesete zalo grafičnih prikazov nasilja, od curkov krvi, odsekanih udov pa vse do neverjetno realisti?nih zabadanj me?ev v nasprotnike, se pred ogledom posvetujte s svojim terapevtom.
Troja namre? z nasiljem skopari prav toliko, kot s spektakularnostjo (torej niti najmanj) in tako poskrbi za odličen adrenalinski šok, ki do neke mere (vendar še zdale? ne povsem) kompenzira vsebinsko distanciranje od Iliade.
*Troja - Troy, avanturisti?na akcijska vojna drama (režija: Wolfgang Peterson, scenarij: David Benioff, po Homerjevi Iliadi, igrajo: Brad Pitt, Orlando Bloom, Eric Bana, Diane Kruger, Sean Bean, Peter O'Toole, Brendon Gleeson, Brian Cox, Tyler Mane idr., trajanje: 165 minut, distribucija: Ljubljanski kinematografi)
Ocena: Ne boj, mesarsko klanje! (7/10)
