Pri sodobnih animiranih (predvsem hollywoodskih) filmih se vse bolj zdi, da ima zabavnost prednost pred formo in sporočilom. Zaradi želje po finančni uspešnosti se išče neka (splošna) všečnost, a s tem so si animirani filmi vse bolj podobni, velike animacijske hiše pa svoje prihodnje projekte načrtujejo in prilagajajo predvsem glede na korake konkurence. Če so včasih vsaj japonski animeji ponujali neko alternativo, se zdi, da tudi slednji postajajo vse bolj slogovno poenoteni in vsebinsko okleščeni. Morda to na prvi pogled niti ni tako zelo očitno, slika pa se zbistri, ko si človek ogleda Trojčice iz Bellevilla, tako zelo drugačne, tako zelo nenavadne, a hkrati tudi izredno osvežujoče in popolnoma navdušujoče.
Osamljeni deček Šampion (Champion) živi pri babici, gospe Souzi (Madame Souza). Slednja poskuša dečka na vse načine razvedriti in mu v ta namen kupi tudi psa Bruna, a Šampion je še vedno nesrečen.
Gospa Souza pa nekega dne vidi, da je Šampion navdušen nad kolesi, zato mu ga kupi in ga prične spodbujati in trenirati. Šampion tako odraste v profesionalnega kolesarja in se udeleži slovite dirke Tour de France, tam pa ga, skupaj s še dvema tekmovalcema, ugrabijo skrivnostni možaki.
Gospa Souza, ki spremlja dogajanje, se z Brunom odpravi po sledeh ugrabiteljev in pot jo vodi preko oceana v velemesto Belleville, kjer sreča slovite Tročice iz Bellevilla, nekdanje nekoliko čudaške glasbene zvezdnice, ki se odločijo pomagati gospe Souzi.
Sledi ugrabiteljev vodijo do nevarne francoske mafije, ki v stilu sodobnih gladiatorjev izkorišča ugrabljene kolesarje.
Trojčice iz Bellevilla je eden tistih filmov, ki gledalca zaradi svoje nenavadnosti najprej šokira, toda počasi a zanesljivo prepriča še tako velikega skeptika, ter dokaže, da drugačnost ni nekaj grozljivega, temveč nekaj hudo zanimivega.
Trojčice iz Bellevilla ni filma, ki bi bil sam sebi namen, temveč želi podati neko vsebino, tako preko stila, kot tudi preko zgodbe.
Sprva film daje nek občutek depresije, izmučenosti in morda tudi duhamornosti, kot da bi hotel na zelo potenciran način prikazati dekadenco sodobne civilizacije, kjer človeštvo vse bolj zapada v brezbrižnost, ter v medsebojno izkoriščanje brez trohice slabe vesti, ko se z nekom ravna ravno tako, kot z dirkalnim konjem, ki je koristen, dokler lahko tekmuje, nato pa dobi "milostni" strel v glavo.
Toda film kljub vsemu najde obilico optimizma in sicer na nivoju posameznika, kjer se veselje do življenja gradi na fundamentu brezpogojne ljubezni, ki je ni nujno na ves razglašati, temveč je pomembna njena prisotnost predvsem v najbolj kritičnih trenutkih.
Zelo zanimiva je tudi pestrost in večplastnost karakterjev (celo pes ima svoje sanje in travme), ter predvsem domiselnost animacije, kako prikazati njihove splošne značilnosti že z zunanjim izgledom.
Na to pa je potrebno takoj navezati tudi zvočno in glasbeno kuliso, saj glavni liki ne govorijo, temveč so njihove misli ter dejanja predstavljene preko petja in glasbe, ki je prav tako izredno nenavadna in originalna.
Trojčice iz Bellevilla tako tudi iz tega pogleda ni animacija, namenjena otrokom, pa ne zaradi sporne vsebine, temveč zaradi nekoliko bolj kompliciranega dojemanja zgodbe, četudi končni avtomobilski pregon vsebuje kar nekaj sorodnosti z bolj (otroško atraktivno) burkaško animacijo.
Toda Trojčice iz Bellevilla je nasploh zelo razgiban film, ki enkrat niha od popolne komedije do izredno čutne drame, spet drugič od perfektne satire do maksimalno potenciranega realizma, pa vse do naravnost absurdnih simbolnih detajlov, ki pa imajo pomembno mesto v konceptu celotne zgodbe.
Film je bil, poleg drugih nagrad, nominiran tudi za dva oskarja, a je imel v kategoriji najboljše pesmi to nesrečo, da je bilo to leto potrebno (izdatno) nagraditi trilogijo Gospodar prstanov, v kategoriji najboljši animirani film pa je bil (po okusu Hollywooda) očitno preveč nenavaden in drugačen (da ne rečemo preveč francoski), nagrada pa je romala v roke Reševanja malega Nema.
Saj ne, da slednji ne bi imel svojih vrlin, toda v jeziku kolesarstva bi lahko malce hudomušno rekli, da je na Touru de Belleville zmagal dopinga osumljeni tekmovalec.
Trojčice iz Bellevilla je film s karakterjem, ki ne slepi gledalca z lažno fasado, temveč želi prepričati s svojim sporočilom in miselnostjo. To pa je v (z zunanjostjo obsedenim) sodobnem svetu, ena izmed vse bolj ogroženih vrlin in tudi zato še en razlog več, za ogled tega filma.
*Trojčice iz Bellevilla - Les Triplettes de Belleville, animirana glasbena komična drama (režija in scenarij: Sylvain Chomet, glasovi: Jean-Claude Donda, Michel Robin, Monica Viegas, glasba: Benoît Charest, pesmi prepevajo: M (aka Mathieu Cheédid), Béatrice Bonifassi, Charles Prevost Linton, trajanje: 78 minut, distribucija: Distribucija Kinoteka)
Ocena: Tour de Belleville (10/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v kinocentrih Planet Tuš.
