Zgodbe ilegalnih prebežnikov so vedno žalostne in (pre)velikokrat se končajo tragično za uboge ljudi, ki iz političnih, ekonomskih, socialnih ali pa kakšnih drugih razlogov iščejo boljše življenje. Nam gre v primerjavi z njimi sicer precej bolje, pa vendar se teh ljudi bojimo in se jih hočemo znebiti, to pa zgolj vzpodbuja ljudi brez vesti in morale, da brezkompromisno iztisnejo iz ilegalnih prebežnikov vse kar lahko, nazadnje celo njihovo življenje.
Okwe (Chiwetel Ejiofor) je ilegalni prebežnik iz Nigerije, kjer je študiral medicino, sedaj pa v Londonu služi denar kot občasni taksist in receptor v hotelu. Živi v stanovanju zadržane Turkinje Senay (Audrey Toutou), ki v istem hotelu dela kot snažilka in sanja, da bo nekega dne odšla k sestri v New York.
Okwe pa neke noči v stranišču hotelske sobe najde človeško srce in kmalu ugotovi, da direktor hotela vodi ilegalne odvzeme organov prebežnikom, v zameno pa jim preskrbi ponarejen potni list ali pa nekaj denarja.
Okwe kmalu tudi spozna zadnjega "donorja", ki je zaradi neprimernosti operacij dobil hudo infekcijo in le Okwejovo posredovnje mu reši življenje. Ko za to izve direktor hotela želi Okweja pridobiti na svojo stran kot pomočnika, a ker je Okwe nad takim početjem povsem zgrožen, ga začne direktor hotela izsiljevati.
Na drugi strani pa Senay prične preganjati inšpekcija, saj ne bi smela biti zaposlena, prav tako pa v svojem stanovanju ne bi smela imeti podnajemnikov (se pravi Okweja), zato tudi sama prične pomišljati, če ne bi pristala na operacijo, ki naj bi jo popeljala v obljubljeno deželo preko Atlantika.
Umazane lepe stvari je zelo neposreden film, ki nas popelje v osrčje krutega izkoriščanja ilegalnih prebežnikov, ki praktično nimajo nobenih pravic, saj bi z razkritjem svojih mučiteljev samo povzročili, da bi jih država po hitrem postopku deportirala nazaj, od koder so prišli.
Ilegalni prebežniki se tako znajdejo med kladivom in nakovalom nemoralnih ljudi na eni strani in države, ki se jih želi znebiti na drugi in na žalost kladivo države le redko zgreši vroče železo ilegalnih prebežnikov in udari po nakovalu kriminalcev.
Zato se tudi ne gre čuditi, zakaj se toliko teh revežov odloča za take skrajne poti kot so kriminal, prostitucija, droge in nenazadnje prodaje lastnih organov.
Film prav tako odlično prikaže, da tudi med tistimi, ki so sami doživeli vse to gorje in so se nekako uspeli prebiti iz začaranega kroga, ponavadi ni kakšnega velikega usmiljenja in v bistvu lahko s svojim poznavanjem razmer še bolj kruto izkoriščajo tiste, ki so se znašli v stiski (primer lastnika tekstilne tovarne).
Najhujše pri vsem skupaj pa je, da si kriminalci ponavadi še predstavljajo, da s svojim delom pomagajo k uresničitvi sanj prebežnikov, saj jim za "drobne" protiusluge dajo to, kar sami želijo.
Seveda pa pri tem pozabijo, kako velik zaslužek, na račun že tako ali tako revnih ljudi imajo s tem sami in da s svojim početjem zgolj povečujejo obup in bedo teh revežov.
Stvar ki precej moti pri filmu pa je nekoliko neresen pristop do ilegalne trgovine z organi, kjer je prikazano, kakor da ko pride nek ponudnik, se mu kar lepo preskrbi organ poljubnega "donorja" in je stvar urejena.
V resnici to seveda ne gre tako, saj je tudi pri nelegalnih operacijah potrebno paziti na imunsko ujemanje donorja s prejemnikom, česar pa se zavedajo tudi kriminalne združbe, ki imajo narejene cele primerjalne liste, kdo vse želi (ilegalno) kupiti kak organ in kakšen (imunološko) mora tak organ biti.
Trgovina organov tako ne poteka kar takole na slepo, kot je malce preveč poenostavljeno prikazano v filmu, temveč v resničnem življenju tudi tu obstajajo določena pravila, vendar pa seveda ne iz skrbi do ilegalnih prebežnikov, temveč zaradi zahtev "kupcev", ki zagotov ne bodo kupovali organa, ki bi že čez nekaj dni odmrl in tako v nevarnost spravil tudi samega prejemnika.
Večino bremena filma zato nosita glavna igralca, od zelo verodostojnega Chiwetela Ejioforja, pa do odlične Audrey Toutou, ki se jo bo verjetno njena vloga prikupne Amelie sicer držala vse življenje, vendar pa tokrat presenetljivo dobro prikaže lik zadržane Turkinje, ki mora med drugim za svoje sanje prodati tudi svoje devištvo.
Konec filma je sicer pretirano evforičen in kar malce naivno hoče prikazati, da na koncu vedno vsakdo dobi tisto, kar si zasluži. Saj je lepo videti, kako zlobec dobi za pokusiti svoje lastno grenko "zdravilo", ampak resnica je na žalost precej bolj kruta in srečni konci so v resničnem življenju na žalost zares le izredno redke izjeme.
Izjeme, ki zgolj potrjujejo pravilo, da so ilegalni prebežniki najgrša podoba sodobne človeške družbe, ki v njih egoistično vidi zgolj neko grožnjo svojemu lastnemu obstanku in noče prepoznati, da so tudi to zgolj ljudje, ki si želijo le eno samo stvar: dostojno življenje!
*Umazane lepe stvari, drama (režija: Stephen Erears, scenarij: Steve Knight, igrajo: Audrey Tautou, Sergi Lopez, Chiwetel Ejiofor, Sophie Okonedo idr., distribucija: Fivia)
Ocena: ledvičko za pasuš (8/10)
