Prepovedano je ponavadi najbolj privlačno. To sta izkusila že Adam in Eva v raju in na tak ali drugačen način to spoznanje enkrat v življenju doleti vsakega izmed nas. A hkrati je želja po prepovedanem lahko tudi način upora proti nepravičnim omejitvam, tako fizičnim, kot tudi psihičnim. Po 17. letih, ko sta Umazani ples odplesala Patrick Swazey in Jennifer Grey, nas v nadaljevanju čaka nekoliko bolj latino obarvan ples ljubezni, strasti in poželenja.
Katie (Romola Garai) je mlado dekle iz visoke ameriške družbe, ki se leta 1958 skupaj z družino preseli na Kubo, kjer je njen oče dobil zelo pomembno in ugledno službo.
Zadržana Katie se kmalu zagleda v temperamentnega Javierja (Diego Luna)natakarja v njenem hotelu in očarljivi mladenič ji preko plesa kmalu prične odkrivati bolj temperamento podobo Kube.
Njuna zveza pa ni preveč dobro sprejeta iz strani visoke družbe, zato Javier izgubi službo, Katie pa se odloči, da ga bo prepričala, naj jo nauči plesati, da se bosta lahko skupaj udeležila prihajajočega prestižnega plesnega tekmovanja.
Toda v zraku je vse bolj čutiti uporniški duh revolucije, ki je zajel Kubo in ki lahko ogrozi zvezo med Katie in Javierjem.
Veliko plesa, malo muzike bi bil še najkrajši opis filma Umazani ples 2, filma, ki se kot pijavka hrani izključno s potencialom legendarnega izvirnega Umazanega plesa, sam pa je razen plesa in posledične (vsaj približne) strasti, povsem votel in abotno preračunljiv.
Umazani ples 2 kot prvo pogrne že pri sami zgodbi, ki je čistokrvni plagiat Titanika, torej štorija o mladem aristokratskem dekletu, ki se skuša osvoboditi spon svetohlinsko moralistične družbe in o mladem fantu iz dna socialne lestvice, ki nima skoraj nič, razen strasti do življenja in ki ni obremenjen s sterotipi.
Toda če so se po Titaniku plazile tudi negativne kreature, v Umazanem plesu 2 praktičo ni nekega izrazitega negativca. Tako sta tudi "tiranska" starša glavne junakinje samo žrtvi ameriškega miselnega sistema, ki sta pozabila prave lepote življenja, a se po nekaj uporniških plesnih korakih hčerke, prelevita v razumevajoča in ljubeča pozitivca, kar seveda izzveni kot totalno ironična manipulacija.
Hja, še lik nesimpatičnega aristokratskega arogantneža se spremeni v največjega zaveznika glavne junakinje, pa čeprav jo je na začetku filma skušal posiliti!?!
In če je v Titaniku glavno protiutež romanci dajal tragičen konec, je konec Umazanega plesa 2 (pre)močno nagnjen na stran ekstra pocukrane romance, tragika konca pa je raztegnjena v neko nedorečeno telenovelo, kjer lahko gledalec zgolj sočustvuje z glavnimi junaki, a je hkrati prepričan, da se bo vse izšlo, tako kot je prav.
Tudi sama vpetost zgodbe v čas kubanske revolucije je zgolj fasada za strašenje naivnih romantikov, ki jim ni dovolj, da se preko plesa svojih spon osvobodi ena oseba, temveč mora ples poskrbeti za osvoboditev cele nacije.
In tako se ne gre čuditi, da je revolucija končana, še preden se je dobro začela in tako je po nekaj strelih iz pištole zgodbe konec, kot da bi počil lonec.
Še ena sila neprepričljiva zadeva sta glavna igralca, predvsem Romola Garai, ki stalno izgleda, kot da sploh ne ve, kaj naj počne in to precej izven meja naivnosti njenega lika. Še več, Romola daje nek instanten občutek večne neomadeževanosti, ki je še tako "umazani" ples ne bi mogel zares "umazati".
Za spoznanje boljši je Diego Luna, toda na žalost mu okosteneli scenarij ne omogoča preseči vloge latino žigola s šarmerskim nasmeškom.
Tako se naravnost ironično še najbolj izkaže iz naftalina potegnjeni Patrick Swayze, pa četudi odpleše le toliko plesnih korakov, da nakaže navezavo na izvirni Umazani ples in tako simbolično prepusti parket glavni junakinji nadaljevanja.
Vendar dobro, tako kot ima vsaka palica dva konca, ima tudi Umazani ples 2 svojo pozitivno plat, to pa je predvsem ples, ob katerem, kljub nezaznavni kemijski privlačnosti med glavnima plesalcema, lahko začutimo strast, ljubezen, privlačnost, naelektrenost in če hočete tudi erotičnost tesnega stika med dvema telesoma, ki se povsem predata ekstazi zapeljivih ritmov.
Za dodatno zapeljivost in latino občutek pa s svojim glasom in stasom poskrbi tudi pevka Mya, pa četudi pride in odide tako hitro kot ledena gora v Titaniku.
Umazani ples 2 je tako zgolj ples, pridevnik "umazan" pa se izgubi v poplavi (ameriške) politične korektnosti, tako na področju kubanske revolucije, socialnih in razrednih razdelitev, družine kot nerazdružljive celice, pa vse do seksa.
Vse kar preseže slab vtis je ples, to pa je tudi edini adut in upravičen razlog za ogled filma.
*Umazani ples 2 - Dirty Dancing: Havana Nights, romantična glasbena drama (režija: Guy Ferland, scenarij: Victoria Arch, Kate Gunzinger, Peter Sagal, Boaz Yakin, igrajo: Diego Luna, Romola Garai, Sela Ward, John Slattery, Jonathan Jackson, January Jones, Mike Boorem, Rene Lavan, Mya, Polly Cusumano, Patrick Swayze idr., trajanje: 86 minut, distribucija: Fivia)
Ocena: kubanski Titanik brez ladje (4/10)
