Vsaka selitev je težka, še težja pa je, če s sabo nosimo breme preteklosti, ki nam preprečuje, da bi spet zaživeli normalno življenje. S fobijami sodobne Amerike in lastnimi duševnimi ranami se mora v filmu V Ameriki ubadati irska družina, ki poskuša pozabiti tragično izgubo družinskega člana.
Christy (Sarah Bolger) je starejša hčerka mlade irske družine, ki se po smrti sina Franka preselijo v Ameriko. Christyjina starša Johnny (Paddy Considine) in Sarah (Samantha Morton) sta kljub nedavni tragediji polna optimizma in želita zaživeti novo življenje, Christyjina mlajša sestrica (Emma Bolger) pa se pritožuje, ker se Christy namesto z njo raje ukvarja s svojo kamero, s katero snema vse pomembne dogodke.
Seveda pa pot mlade družine ni ravno rožnata in tako si stanovanje najdejo v ne ravno najbolj varni soseski, v še manj privlačni hiši, Sarah najde službo le kot natakarica, Johnny pa brez uspeha poskuša predstaviti svoj igralski talent na dramskih avdicijah.
A kljub vsem težavam se družina z veliko merico optimizma in delno tudi zaradi naivnosti prebija skozi vse težave, kmalu pa spoznajo tudi moškega, ki živi v sosednjem stanovanju in je razvpit po svojem nenehnem in nerazumljivem kričanju.
A tragična izguba sina in bratca, so na dušah vseh družinskih članov pustile globoke sledi in čeprav so začasno zakopali svoje strahove ter žalost, vse to spet prihaja na površje.
V Ameriki je zelo čustven, a hkrati tudi izjemno simpatičen film, kjer se je kot prvo potrebno soočiti s psihično bolečino izgube ljubljene osebe, izredno zanimiv pa je tudi pogled, preko katerega mlada družina spoznava Ameriko.
Če gremo najprej k slednjemu: Amerika kot jo spozna družina v filmu je sicer res povsem navadna in taka, kot je prikazana tudi v vseh drugih filmih, edina razlika pa je v njihovem dojemanju tega "novega sveta".
Zaradi njihove neskeptičnosti in optimizma namreč ne vidijo zgolj problemov, temveč v vsem vidijo neko novo upanje in tako tudi (malce naivno) zaupajo vsakomur, ki ga srečajo.
To se še najbolje vidi ob spoznavanju njihovega soseda Matea (Djimon Hounsou), na prvi videz nasilnega kričečega črnca, za povrhu vsega pa še smrtno bolnega, torej strah in trepet vsakega Američana, indoktriniranega z ameriško (še vedno rasistično) "propagando" o neznanem črnem moškem, kot krivcu za vse zlo, ki se zgodi v Ameriki.
A ker družina ne živi pod vplivom takšnih stereotipov, mu zaupajo in kmalu odkrijejo, kaj ga teži. Vsako kričanje ima namreč svoj vzrok in nekdo ki kriči, nam v bistvu želi zgolj povedati, da nihče noče prisluhniti in razumeti težav, ki ga pestijo.
A glavni motiv filma je vsekakor soočanje s preteklostjo, ki se slej ali prej mora zgoditi, če pa s tem odlašamo, zgolj povečujemo strahove in bolečino, kar pa ima lahko usodne posledice. Tako vidimo, kako morata starša preživeti vse stopnje žalovanja, od prvotnega zanikanja in izbrisa iz realnosti, do posledičnega vse večjega zavedanja in samoobtoževanja, pa do zelo krutega obtoževanja partnerja, ter želje po nadomestitvi izgubljenega z nečim novim, kar pa je seveda zopet zgolj začasna rešitev.
Morda velja omeniti še zelo lepo simboliko, kaj je tisto, za kar se je res vredno boriti. To namreč ni denar, temveč predvsem družina in zaupanje, ki ga imajo otroci v starše, kar je lepo prikazano s sceno v zabaviščnem parku, kjer oče ne želi razočarati hčerk in zato zastavi praktično vse svoje (finančno) bogastvo, ki pa je v primerjavi s čustvenim bogastvom seveda povsem brezpredmetno, a zdi se da v sodobnem svetu temu v velikem številu primerov ni več tako.
Poleg zanimive in mestoma zelo zabavne zgodbe pa je treba vsekakor potrebno pohvaliti izjemno simpatične igralce, od za oskarja nominirane Samanthe Morton, pa do neverjetno prikupnih Sarah in Emme Bolger, katerima se zelo pozna, da sta sestre tudi v resničnem življenju, saj je njuna igra precej bolj realistična in polna iskrene ljubezni.
Paddy Considine in Djimon Hounsou pa poskrbita za bolj dramatiči del, slednji pa si je za odlično igro prav tako prislužil nominacijo za oskarja.
Film se za moj okus sicer konča malce preveč mistično-simbolično (povezava življenjskega kroga med smrtjo in novim življenjem), malce vprašljivi pa so tudi občasno preveč filozofski dialogi starejše sestre (predvsem ko govori z očetom).
Toda V Ameriki je izredno simpatičen in poučen film, ki nam kaže, da so predsodki povsem brez pomena in da se vsako tragedijo da prebroditi, vprašanje je le v kolikšnem času in kako.
*V Ameriki, drama (režija: Jim Sheridan, scenarij: Jim Sheridan, Naomi Sheridan, Kirsten Sheridan, igrajo: Samantha Morton, Paddy Considine, Djimon Hounsou, Emma Bolger, Sarah Bolger idr., trajanje: 103 minute, distribucija: Continental Film)
Ocena: dolga pot do obljubljene dežele (8/10)
