Ena izmed definicij človeka je tudi njegova umrljivost. Ne glede na to, če je človek bogat ali reven, izobražen ali laik, mogočen ali skromen, dober ali slab... na koncu nas vse čaka ista usoda. A če je že smrt stalnica človeštva, pa je zato umiranje toliko bolj raznoliko in velikokrat pogojeno prav z našim načinom življenja. Vdor barbarov je tragi-komično filozofsko popotovanje po vseh aspektih umirajočega človeka, kjer spoznamo tako vesele, kot tudi tragične zgodbe ljudi, ki ga obdajajo.
Petdesetletni univerzitetni profesor Remy je neozdravljivo bolan za rakom in mora v bolnišnico. Kot prva mu na pomoč pride nekdanja žena Louise, ki ga je zapustila zaradi nenehnega varanja, a mu sedaj želi stati ob strani.
Za pomoč pokliče tudi njunega sina Sebastiena, ki živi z zaročenko v Londonu in po krajšem premisleku se oba odpravita v Kanado. Sebastien sicer nima kaj dosti povedati očetu, saj nikoli ni razumel njegovega svobodnega življenja, na drugi strani pa tudi Remy v svojem sinu vidi zgolj barbara, ki vedno bulji v računalniški ekran in ki še nikoli ni prebral niti ene knjige.
Kljub vsemu pa se Sebastien odloči, da bo očetu pomagal in ker je s finančnim svetovanjem zelo obogatel, mu ni težko preskrbeti prav posebne obravnave za očeta.
Poleg tega Sebastien tudi pokliče očetove stare prijatelje in jih prosi, naj pridejo na obisk, hkrati pa išče tudi način, kako bi prišel do heroina, s katerim bi lahko lajšal očetove bolečine ob umiranju.
Remyjeva poslednja ura pa je vse bližje in prej ali slej se bo moral soočiti z neizbežnim, ter hkrati poravnati vse (čustvene) račune s svojimi najbližjimi.
Glede na to, da je rdeča nit Vdora barbarov dokaj morbidna, pa je film zelo posrečeno začinjen s humorjem, kjer še posebej izstopajo pikantne zgodbice Remyja in njegovih prijateljev, ki so živeli precej razposajeno oziroma osvobojeno, vsaj kar se tiče spolnosti.
Toda to so zgolj momenti, ki nekoliko razbremenijo težo glavne zgodbe, ki pa je zagotovo prikazovanje različnosti življenj in načinov, kako se ljudje soočajo z izzivi in težavami.
Glavna razlika je zagotovo opazna med Remyjem in Sebastienom, saj je prvi intelektualec, za katerega največ pomeni prebrana knjiga (in filozofiranje o njej), medtem ko drugi edino veselje in življenjski smisel najde na računalniškem ekranu, ob preračunavanju finančnih naložb svojih klientov.
Hkrati se oče ravna predvsem po socialističnih nazorih, med tem ko je sin zaprisečen kapitalist, kar se še najbolje kaže v njegovem dojemanjem sveta, kjer svojo voljo uveljavlja z neštetimi podkupninami, ki jih jemlje kot nekaj povsem normalnega.
Tretja glavna razlika med njima pa je v dojemanju ljubezni, kjer je bil oče vedno zelo "aktiven" in nikoli ni znal reči ne skušnjavi, njegov sin pa prisega na monogamno zavezo, morda delno tudi zaradi nestrinjanja z očetovim ravnanjem.
Zelo zanimiva je tudi zgodba o Sebastienovi mladostni prijateljici, sedaj zasvojenki s heroinom, preko katere želi Sebastien priti do droge za svojega očeta.
Ona namreč postane neke vrste angel varuh in hkrati tudi znanilec smrti, saj Remyju lajša bolečine in mu tudi pomaga premagati strah pred smrtjo, a hkrati Remy tudi postane povsem odvisen od nje in tako ga mora dobesedno pospremiti v smrt.
Filmu bi morda lahko učitali pretirano potenciranje nekaterih idej, kot je prikaz surovega in neizprosnega kapitalizma, kjer vsakdo gleda le na denar in kjer se z denarjem da doseči praktično vse, nenazadnje tudi odrešitev.
Malce pretirana je tudi odprtost zbrane družbe ob pogovorih o njihovi seksualni zgodovini, saj njihove zgodbice niso niti najmanj nedolžne, res pa je, da se v tako istomisleči družbi in ob takem času (umiranju) tudi nimajo česa pretirano sramovati.
Vdor barbarov na koncu postavi tudi eno zelo veliko resnico, ki se morda sicer zdi malce absurdna in sicer, da smrt skoraj vedno zbliža ljudi, četudi so bili prej sprti.
Smrt nas namreč spomni na našo lastno minljivost in takrat se zavemo, da v resnici nismo tako zelo različni od "barbarov", ki nas obdajajo, temveč da se teh barbarov ne bi smeli bati, temveč bi jih morali poskušati razumeti, kajti nič na tej zemlji ni absolutno, še najmanj pa naše lastne ideje in ideali.
* Vdor barbarov, tragi-komična drama (režija in scenarij: Denys Arcand, igrajo: Remy Girard, Stephane Rousseau, Marie-Josee Croze, Marina Hands, Dorothee Berryman idr., distribucija: Cankarjev dom)
Ocena: prah si in v prah se povrneš (6/10)
* Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih.
