Ljubezen je zelo relativna in spremenljiva stvar. Včasih je lahko nekaj najlepšega na tem svetu, spet drugič lahko tako zelo boli, da življenju vzame ves smisel. In na žalost, ali pa tudi na srečo, za neuslišano ljubezen ne obstaja zdravila ali tablete, ki bi pregnala simptome nelagodja, tako da bi pozabili na vse negativne stvari, ki jih je nesrečna ljubezen prinesla. Da tako trpljenje vendarle ni tako slaba stvar in da je to pač zgolj eden od številnih naravnih procesov, ki se mu človek ne more izogniti, se lahko prepričamo v filmu Večno sonce brezmadežnega uma.
Umirjenega in zadržanega Joela (Jim Carrey) je zelo prizadel konec romance z razposajeno in nestanovitno Clementine (Kate Winslet), še bolj pa ga šokira spoznanje, da si je Clementine dala s pomočjo psihiatričnega postopka izbrisati vse spomine nanj.
Po premisleku se obupani Joel odloči tudi sam opraviti brisanje spomina in zato obišče doktorja Howarda (Tom Wilkinson). Slednji razume njegove težave in ga uvrsti na prednostno listo, po odstranitvi vseh predmetov, ki bi Joela lahko spomnili na Clementine pa se postopek začne.
V Joelovih možganih se pričnejo pojavljati in hkrati brisati prizori njegovega življenja, v katerih je bila udeležena tudi Clementine, vse od tragičnega konca razmerja, nazaj proti času, ko sta se šele spoznala.
Joel tako počasi spoznava, da je bilo v njuni ljubezni tudi veliko lepih trenutkov, ki jih ne bi želel povsem pozabiti, toda ko se postopek enkrat začne, ga ni več možno ustaviti.
Joel se zato odloči poskusiti ustaviti proces v svojih možganih, s tem da pretihotapi Clementine v druge spomine, kjer jo program za brisanje ne bi smel najti, toda počasi tudi Joel ne ve več natančno, kaj so resnični spomini, kaj pa le domišljija.
Kot se za vedno provokativnega scenarista Charlieja Kaufmana (Biti John Malkovich, Izpovedi nevarnega uma, Prilagajanje) spodobi, je tudi Večno sonce brezmadežnega uma zelo nenavaden in deloma tudi zelo težko doumljiv film, ki vso veličino svoje zgodbe razkrije zgolj ob pozornem spremljanju in poglobljenem razmišljanju.
To pač ni eden tistih filmov, kjer bi se usedli in čakali, da se zgodba in ves njen pomen izpiše od A do Ž, temveč lahko morala zgodbe vsakomur pomeni nekaj drugega, odvisno predvsem od osebnega pogleda na življenje in ljubezen.
Film tako nima zgolj ene končne resnice, temveč vedno obstaja še kakšna alternativna razlaga vsega videnega, pa vendar lahko iz zgodbe izluščimo nekaj najbolj očitnih sporočil.
Prvo je zagotovo to, da se spominov na ljubezen nikoli ne da povsem izbrisati, tudi če bi bilo kaj takega možno v teoriji. Resnična ljubezen je namreč preveč kompleksna in zajema ogromno čustvenih aspektov našega življenja.
Pravzaprav pa eliminacija spominov na neko ljubezen, četudi nesrečno, ni ravno pametna poteza, prvič zato, ker v vsaki ljubezni tiči tudi nekaj lepega, česar se radi spominjamo, kot drugo bi pri takem postopku vedno obstajala možnost zlorabe (kar se vidi iz zgodbe o psihiatru in njegovi asistentki), kot tretje pa se iz napak v preteklosti vedno tudi nekaj naučimo, četudi zgrda.
Če bi tako na ljubezenski neuspeh preprosto pozabili, bi se vse skupaj spet lahko ponovilo (kot se zgodi tudi v filmu), kar bi pomenilo, da bi se vrteli v večnem krogu ljubezenskega trpljenja.
Zelo zanimiva je privlačnost med obema glavnima junakoma, predvsem iz perspektive njune velike osebnostne razlike. On je bolj molčeč, čustveno zaprt in zadržan, ona pa je povsem spontana, odprta in vedno pripravljena na kak nov eksperiment, pa vendar se prav zaradi teh razlik na nek način dopolnjujeta.
Vsaj v začetku, ko morda želita nekoliko spremeniti svoje življenje, toda bolj ko se poznata, bolj očitna so njuna nasprotja. Tista največja tragedija zgodbe je tako spoznanje, da sta se protagonista pravzaprav razšla zaradi prevelikih osebnostnih razlik, torej prav zaradi tega, kar ju je v začetku povezovalo.
Je torej možen povsem nov in neobremenjen začetek? Zdi se, da ne, kajti glede na to, da se je njuno razmerje v drugo začelo skoraj na isti način, kot v prvo, lahko logično sklepamo, da se bo podobno tudi končalo.
In kot je bilo omenjeno že prej, je njuna zveza razpadla, ker sta zasovražila bistvo drug drugega, to bistvo, ki ju definira, pa pač ni možno spremeniti.
Pohvaliti velja predvsem pogumno toda pravilno izbiro igralcev, na čelu z Jimom Carreyem, ki s svojo mešanico tragične komičnosti dobro ujame nenavadno filmsko naracijo, presenetljivo odlični in karakterno izraziti pa sta tudi Kate Winslet in Kirsten Dunst.
Večno sonce brezmadežnega uma tako poleg dokaza, da sodobni film ni nujno zgolj instant zabava in da še obstajajo odlične ideje za zgodbe, izpove predvsem to, da nesrečne ljubezni ne gre povsem izbrisati iz spomina, temveč se je iz nje potrebno nekaj naučiti, nato pa se je vredno spominjati predvsem lepih dogodkov in s tem dati tisti pravi in zasluženi smisel času našega življenja, ki smo ga delili z nekdaj ljubljeno osebo.
*Večno sonce brezmadežnega uma - Eternal Sunshine of the Spotless Mind, komična romantična ZF drama (režija: Michel Gondry, scenarij: Charlie Kaufman, Michel Gondry, igrajo: Jim Carrey, Kate Winslet, Gerry Robert Byrne, Elijah Wood, Kirsten Dunst, Tom Wilkinson, David Cross, Jane Adams, Mark Ruffalo idr., trajanje: 108 minut, distribucija: Cinemania group)
Ocena: ljubezen ni bolezen (9/10)
