Včasih, ko nam spomini zajadrajo v preteklost, si morda zaželimo, da bi se stari časi vrnili, ali pa da bi znova srečali kakšno davno pozabljeno osebo. Toda so take želje res racionalne? Ali pa je to zgolj igra našega uma, ki ustvarja iluzijo čudovite nostalgije, četudi je ta daleč od resnice? Andrej Zvjagincev nam v Vrnitvi s poetično širino, prepleteno s klavstrofobično usodo, in seciranjem posameznikovih čustev, skuša prikazati vse pasti sanjarjenja o morebitni vrnitvi boljše preteklosti, ki pa je zgolj iluzija lažne sedanjosti.
Mladi Andrej (Vladimir Garin) in njegov mlajši brat Ivan (Ivan Dobronravov) dneve preživljata na ulicah manjšega ruskega mesteca, večinoma ob stalnem dokazovanju osebnega poguma, včasih tudi z nekoliko nevarnimi vragolijami.
Nekega dne pa ju preseneti vrnitev očeta (Konstantin Lavronenko), ki ga poznata zgolj iz fotografij, saj je zapustil družino že pred enajstimi leti. Oče je odločen, da bo sinova naučil discipline, z dovoljenjem prav tako presenečene žene (Natalya Vdovina), pa odpelje otroka na ribolov k oddaljenemu jezeru.
Že med potjo mlajši Ivan kaže vedno večje znake upornosti in nezaupanja, med tem ko Andrej slepo zaupa očetu. Stvari se zapletejo, ko oče spremeni načrte in prisili sinova, da se z njim odpravita na samotni otoček, kjer ima skrivni opravek.
Ko brata prekršita dogovor z očetom, ju slednji namerava kaznovati, to pa postopoma pripelje do neslutenih tragičnih posledic, ki dokončno spremenijo življenje in usodo trojice.
Vrnitev je drama o človeških čustvih, ki pa jo hkrati lahko jemljemo kot simbol strahu pred vrnitvijo totalitarizmov iz preteklosti (oče, kot simbol kontrole in zatiranja svobode), ali pa tudi kot alegorijo večnega prepada med starejšo in mlajšo generacijo, oziroma med upornimi otroci in nadzorniškimi starši.
V začetku je zanimiv predvsem odnos obeh bratov do nepričakovane vrnitve očeta, v katerem starejši vidi vzor in ga brez pomišljanja posluša, med tem ko mlajši že od vsega začetka razvije nek skepticizem in upor, ter skuša na vsak način uveljaviti svojo voljo.
Dvoumen je tudi odnos očeta do sinov, saj se po eni strani zdi, da ju ima rad in da se je očitno odločil, da bi ju rad bolje spoznal, a je po drugi strani očitno, da pravzaprav ne ve, kako bi se obnašal do njiju in zato ubere pot trde vzgoje, kar seveda pripelje le še do večjih konfliktov.
Oče ima očitno neko svojo vizijo, kako vzgajati sinova, ker pa je zamudil praktično vso njuno odraščanje, je od njiju povsem čustveno oddaljen, tako da njihovo druženje daje bolj občutek prisile, kot pa iskrene želje po spoznavanju.
Zdi se, da starejšega sina na očeta navezuje predvsem nek spomin iz preteklosti, morda tudi upanje na boljšo prihodnost v obliki celotne družine, podobne signale pa daje tudi mama, ki se očitno kljub dolgoletni moževi odsotnosti še vedno ni premaknila iz preteklosti.
Toda kot se izkaže, vse upanje izvira predvsem iz stare fotografije, na kateri je ujet zgolj en trenutek sreče, tako kot podobne vtise sreče dajejo tudi zaključne fotografije sedanjega potovanja očeta in sinov, ki pa se seveda niti najmanj ne ujemajo z resničnimi občutki.
Preteklosti tako ne moremo soditi zgolj iz nekih izbranih delčkov, temveč je vedno potrebno videti celotno sliko, tako iz vidika svetle fotografije, kot tudi temnega negativa.
Film je tudi slogovno izredno dodelan in vseskozi ustvarja atmosfero moreče pogube, tako preko prikaza neusmiljene (a tudi poetično lepe) narave, kot tudi silnih čustev glavnih junakov, četudi ne toliko preko besed, temveč predvsem preko mimike in gibov, kjer gre pohvaliti predvsem mladega Ivana Dobronravova.
Vrnitev je prava poezija za oči in dušo, a hkrati tudi prava miselna zagonetka, ki gledalca praktično ne more pustiti ravnodušnega, tako zaradi presenetljivo radikalnega končnega preobrata, kot tudi zaradi morečega spoznanja, da slabe preteklosti skoraj ni možno spremeniti v dobro sedanjost.
*Vrnitev - Vozvraščenje, drama (režija: Andrej Zvjagincev, scenarij: Vladimir Moisenko, Aleksander Novototski, igrajo: Vladimir Garin, Ivan Dobronravov, Konstantin Lavronenko, Natalia Vdovina idr., trajanje: 105 minut, distribucija: Creativa cinemania group)
Ocena: nostalgija kot iluzija (10/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih
