Vse za ljubezen je izredno simbličen film, kjer so naravni pojavi zgolj prikaz duševnega ter moralnega (v smislu pomoči sočloveku) razkroja človeške rase.
John (Joaquin Phoenix) se odpravi v New York, kjer naj bi njegova žena Elena (Claire Danes), svetovno znana in od vseh oboževana drsalka, podpisala njune ločitevene papirje. A ko se sreča z Eleno, ugotovi, da je nekaj hudo narobe.
Kmalu mu Elena zaupa temne načrte njenih agentov in managerjev, ter odtujenega moža prosi za pomoč. Bo njuna nekdaj močna in iskrena ljubezen spet lahko vzplamtela in ju s tem ubranila pred zlobnimi ljudmi, ter morda tudi dala novo upanje za rešitev človeštva?
Čeprav je dogajanje filma postavljeno v bližnjo prihodnost (l. 2021), pa se človek ne more znebiti občutka, da je vse skupaj nekoliko intenzivirana alegorija današnjega sveta v katerem živimo prav ta trenutek.
Ljudje umirajo za skrivnostno boleznijo, katere edini vzrok očitno leži v pomanjkanju ljubezni. Mar se nekaj podobnega ne dogaja tudi okrog nas?
Koliko ljudi trpi zaradi nekih vsiljenih lepotnih idealov, ali pa celo rasnih razlikovanj? Koliko ljudi po zavrnitvi ljubljene osebe ne najde več pravega smisla v življenju? Pa naša družba pomaga takim ljudem, da bi se spet postavili na noge, ali pa nemara še dodatno izkorišča njihovo ranljivost in nemoč?
Na drugi strani pa absurdno najdemo ljudi, ki jih je krutost življenja izučila, da je bolje, da ne pokažejo svojih šibkih točk in se ravnajo pa načelu, da če ne ljubiš, ne moreš biti prizadet. Tu pa se že znajdemo v začaranem krogu, kjer tisti, ki ne ljubi, tudi ne more biti ljubljen.
Lahko torej le upamo, da ne bo nekoč res obstajala bolezen, zaradi katere bi ob pomanjkanju ljubezni umrli.
Morda najbolj strašljiv prikaz v filmu je odnos ljudi do mrtvih, ki ležijo na cestah... preprosto jih prestopijo. Kako pa je s tem v današnjem svetu? Bi bili pripravljeni stopiti k nekomu, ki leži nezavesten na tleh in mu pomagati?
Pred kratkim je bila v časopisu zgodba o človeku, ki je cel dan sedel naslonjen na drevo, preden je nek policist zvečer končno ugotovil, da je človek umrl. Pred tem so cel dan mimo njega hodili ljudje in nihče si ni vzel nekaj sekund časa, da bi pogledal, če je z možakom vse v redu.
Da ne bo pomote, to se ni zgodilo v kakšni Indiji ali na Kitajskem, temveč v naši lepi Ljubljani! Jasno, vsakdo se je bal, da če bo ponudil prst, mu bo šla cela dlan. In zato so ljudje raje pogledali v drugo smer, ter praktično stopili preko trupla.
No, če bi jih vprašali, vam bi verjetno rekli, da so mislili da človek počiva in utrujenega reveža niso hoteli motiti... no, sedaj bo lahko počival dokler bo hotel.
Naslednjo zanimivo analogijo predstavlja Johnov brat (Sean Penn), ki je stalno na letalu, čeprav se boji letenja. Kako je to mogoče? Dobil je zdravila, s katerimi je premagal strah, vendar se je s tem pojavil nov problem: sedaj lahko samo še leti in ne pozna več kakšno je bilo njegovo življenje pred tem.
Koliko tablet obstaja danes, da človek lahko spremeni svojo psihično počutje? A to je le beg pred neizogibnim, namesto da bi se soočili s problemi. Hja, še celo ob pomanjkanju ljubezni danes že obstajajo tablete, ki lahko človeka spravijo v dobro voljo, da lahko pozabi svoje težave. A pomanjkanje ljubezni ostaja in prej ali slej se je potrebno s tem soočiti, tako kot so v to primorani tudi glavni liki tega filma.
Še bolj strašna primerjava je narejena preko Eleninih agentov, ki naj bi bili tu pravzaprav zato, da ji pomagajo in skrbijo zanjo, a se izkaže, da je vse, kar oni v resnici želijo, zaslužek, za vsako ceno, ne glede na življenja drugih ljudi.
Gredo celo tako daleč, da ko vidijo, da jim Elena ne bo več prinašala dobička, da se odločijo, da jo zamenjajo, njo pa pošljejo na "daljše počitnice". Brrr... srhljiva misel, da bo morda nekoč obstajal svet, kjer bo človek le številka na papirju, ki jo bodo tisti na vrhu lahko po mili volji spreminjali in nenazadnje tudi zradirali.
Pa je ta čas res tako daleč? Koliko ljudi na visokih položajih dandanes res skrbi za ljudi pod njimi? Če pogledamo managerje, ki odpuščajo že tako ali tako slabo plačane delavce in selijo tovarne v tujino, med tem pa sami v svoje žepe bašejo bajne milijone, se mora človek res zamisliti, v kakšnem svetu že živimo.
Morda pri nas to še ni tako potencirano, saj smo še do nedavnega živeli v komunizmu, katerega vsaj ena dobra stran je bila dobra socialna politika. A bolj ko se naše gospodarstvo bliža miselnosti zahodnega kapitalizma, bolj očitno postaja, da nekateri ljudje druge ljudi smatrajo zgolj kot delovno silo, ki jo je potrebno čimbolj izkoristiti do zadnjega atoma moči, ko pa ljudje ne zmorejo več, jih preprosto zavržejo, kot staro umazano cunjo.
Verjetno še najbolj simbolična stvar v filmu pa je neprestano spreminjanje klimatskih razmer, kjer se svetu bliža nova ledena doba. To je seveda simbol za mraz, ki se je naselil v srcih ljudi, ki ne vedo več, ali pa nimajo časa da bi poskušali izvedeti, kaj je prava ljubezen, tako kar se tiče intimnosti, kot tudi na nivoju ljubezni do vseh ljudi tega sveta.
Film je po svoji strukturi dokaj enostaven, vendar zaradi številnih simbolov deloma nekoliko težko razumljiv in interpretacij dogodkov je vsekakor še več, kot pa so bile opisane tukaj.
Morda gledalca še najbolj zmoti simbol trenutnega zmrzovanja vode po vsem svetu, kar je ne samo fizikalno nemogoče, temveč bi to tudi pomenilo smrt vseh živih bitij tega sveta (človeško telo je v pribl. 2/3 sestavljeno iz vode).
Seveda pa to lahko razumemo kot naknadni simbol, da bo človeštvo morda vendarle preživelo, dokler bo obstajalo upanje na boljši svet in dokler bo vsaj še nekaj ljudi verjelo v nepremagljivo moč ljubezni.
Morda konec filma nekoliko negira to misel, a kljub vsemu je potrebno verjeti, da upanje ostaja.
Odlično izbrana igralska zasedba še dodatno poživi že tako ali tako zelo fascinanten film, na čelu z zelo lucidno Claire Danes, ki z vsako svojo novo vlogo prikaže nek nov nivo svojih sposobnosti in vsekakor vedno znova prijetno preseneti.
Odličen par zanjo je Joaquin Phoenix, ravno prav mladosten in energičen, pa vendar na drugi strani tudi nekoliko zaskrbljen in morda celo mističen. Vloga Seana Penna je sicer nekoliko manjša, pa vendar, kot je v njegovi navadi, zelo dobro in prepričljivo opravi svoje, tokrat kar zahtevno, delo.
Pa nikar ne mislite, da ste sedaj slišali kup litanij iz strani nekoga, ki se ima za perfektno človeško bitje z izključno samaritanskimi vzgibi. Prav nasprotno, tudi sam sem ob ogledu tega filma spoznal številne lastne napake, tako v odnosu do drugih ljudi, kot tudi v dojemanju ljubezni.
Motiti se je človeško, toda prave vrline pokaže tisti človek, ki je zmožen spoznati svoje napake, ki se ne boji priznati, da jih ima in ki potem poskuša te napake tudi odpraviti, pač po njegovih najboljših močeh.
In tako je treba razumeti tudi ta film: ne kot očitek in grajo, temveč kot svarilo, kakšen lahko postane svet, če ga bomo jemali preveč samoumevno in če bomo dopustili, da se v naših srcih namesto ljubezni do sočloveka naselita mraz in brezbrižnost.
Vse za ljubezen je film, ki gledalcu zelo nazorno (čeprav na trenutke malce težje razumljivo), prikaže bistvo ljubezni. Še več, jasno da vedeti, da človeštvo in ljubezen hodita z roko v roki in brez enega, ne more biti drugega. Ogled vsekakor priporočam!
*Vse za ljubezen, futuristična drama (režija: Thomas Vinterberg, scenarij: Thomas Vinterberg, Mogens Rukov, igrajo: Joaquin Phoenix, Claire Danes, Sean Penn idr., distribucija: Karantanija cinemas)
Ocena: prihodnost je zdaj (8/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih
