Skoraj vsakdo enkrat v življenju pride do točke, ko se želi ustaliti, si ustvariti dom in družino, dobiti otroke ... toda najprej je treba najti osebo, ki deli te občutke in zna vračati ljubezen. Da to včasih (ali pa kar večinoma) ni ravno najbolj lahka naloga, a še zdaleč ne brezupna, nas prepričuje švedska Začasna žena.
Frederik (Gustav Hammarsten) je zakoračil v 40. leta svojega življenja in naposled se zdijo njegove želje po otroku uresničene. Njegova partnerka Pia (Anna Ulrika Eriksson) je namreč noseča, toda kmalu pride hladen tuš za Frederika, saj izve, da otrok ni njegov, Pia pa ga nemudoma zapusti.
Razočarani Frederik pa ne obupa, temveč še vedno sanja o otroku in če ne gre drugače, je pripravljen tudi na posvojitev. Za to pa mora biti seveda poročen, zato ruski natakarici Tanji (Irina Jonsson), ki dela v njegovem lokalu s hitro prehrano, predlaga fiktivno poroko.
Tanja zaradi obljube o zajetni vsoti denarja pristane, Frederik pa se brž po poroki odpravi na agencijo za posvojitve, kjer spozna prikupno Millo (Lotta Östlin Stenshäll), ki je že dolga leta ljubica poročenega moškega, katerega obljube, da bo zapustil svojo ženo, so zgolj prazne marnje.
Med Frederikom in Millo kmalu preskoči iskrica ljubezni, toda kaj, ko je med njima toliko težav in preprek, tako miselnih, kot tudi praktičnih.
A kot je že znano, ljubezen vedno, na tak ali drugačen način, zna premagati še tako velike ovire, če je le dovolj iskrena, zato morata Frederik in Milla zbrati pogum in dokončno poravnati račune s preteklostjo.
Začasna žena je romanca, ki je v svoji osnovi drama, a se močno spogleduje s komedijo, na žalost večinoma na račun nenavadnega obnašanja glavnih likov in nasploh njihovega čudaštva.
Pa tu ne gre zgolj za stranski lik "vaškega norčka", ki tako kot vsi ostali v filmu želi biti zgolj ljubljen, temveč za številne povsem nerazumljive čustvene odzive protagonistov.
Tudi sami dialogi so deloma povsem gledališki in pretirano zaigrani, predvsem v bolj dramatičnih trenutkih, katerih osnova je brezglavo izpovedovanje najglobljih čustev, večinoma kar v obliki kričanja.
Po sami zasnovi pa film še najbolj spominja na kakšno latino žajfnico, kjer se tri četrtine filma vse skupaj samo zapleta in prepleta, pa vendar ves čas ostaja jasno, da bo razplet srečen, kar se seveda zgodi z nenadnim presekanjem gordijskega vozla tik pred koncem.
Toda kontrasti med dramo in komedijo so preprosto preveliki, oziroma je dramatični del na eni strani preveč tragičen in komični del na drugi preveč burkaški, zaradi česar gledalec izgubi ves občutek realnosti oziroma teže predstavljenega problema.
Ta pa se kaže predvsem v čustvovanju glavnih likov, ki so ujeti v preteklosti, eden zaradi kruto rečeno "ukradenega" otroka, druga zaradi pomanjkanja samozavesti, ki ga je ukradel ženskar, tretja zaradi občutka krivde, da ne bi smela dati otrok v posvojitev.
Hudo resne dileme, ki pa edini odgovor najdejo v reku, da slabše ne more biti nikoli in da za vsakim dežjem posije sonce.
Začasna žena tako spominja na neke vrste otroško igro, še najbolje ristanc, pri katerem je osnovna mreža vedno začrtana in nespremenjena, vprašanje je le, kako spretno in hitro bo igralec priskakal do konca. Pač film za dobro voljo, enako utopičen in nedolžen kot otroška igra, pa vendar zabaven in kratkočasen.
Začasna žena je film za vse nepoboljšljive romantike in tudi za vse tiste, ki jim je (čustveno) življenje zastalo v mrtvem teku, pa sedaj potrebujejo potrditev, da sta nadaljevanje in konec vendarle lahko srečna.
*Začasna žena - Tillfällg fru sökes, komična romantična drama (režija in scenarij: Lisa Ohlin, igrajo: Gustav Hammarsten, Lotta Östlin Stenshäll, Irina Jonsson, Anna Ulrika Eriksson idr., trajanje: 93 minut, distribucija: Ljubljanski kinematografi)
Ocena: ristanc za odrasle (4/10)
