Kaj storiti, če ugotovimo, da nas naše življenje ne zadovoljuje in da bi bili radi povsem nekaj drugega? Navada je železna srajca in če nekaj počnemo že vse življenje, se tega le stežka odvadimo, kaj šele popolnoma zavržemo, zato je sprememba načina življenja še toliko težja. Kaj pa, če ne znamo, ne zmoremo, ali zgolj nočemo spremeniti življenje, pa se vendarle počutimo nezadovoljni s stvarmi, kakršne so. Nekdo v filmu Zbiralec življenj, je našel (nič kaj nežen) odgovor tudi na to dilemo.
Kanadska policija na gradbišču odkrije razkrajajoče truplo in kmalu ga povežejo s celo serijo podobnih bizarnih umorov, med katerimi ni neke logične povezave ali pravega motiva.
Po nasvet se obrnejo k FBI-jevi izdelovalki psiholoških portretov, agentki Illeani (Angelina Jolie), ki pa slovi po precej kontraverznih metodah dela, še posebej nenaklonjen pa ji je skeptični inšpektor Paquette (Olivier Martinez), ki je bil prvotno zadolžen za razrešitev primera.
Illeana kmalu najde nekaj vročih sledi, dodatno pomoč policiji pa ponudi samostojni slikar Costa (Ethan Hawke), ki trdi, da je videl morilca, tik preden je ubil svojo zadnjo žrtev.
A očitno morilec ni navdušen nad pričami svojih dejanj, zato se sedaj spravi na Costo, med slednjim in Illeano pa se počasi razvija romantično razmerje, ki pa Illeano vse bolj ovira pri njenem delu. A zdi se, da je morilec pametnejši, kot sumi policija.
Zbiralec življenj je v svoji osnovi še najbolj podoben zgodbam iz Dosjejev X, saj se glavna protagonistka pri lovu na zločinca zanaša predvsem na svojo intuicijo.
A na drugi strani zločinec nima kakšnih posebnih paranormalnih sposobnosti, temveč je preprosto hudo mentalno bolan in zato počne nekakšna ritualna ubijanja, malce v stilu filma Sedem (predvsem začetek filma), s prikritim materinskim kompleksom filma Psiho.
Tisto, kar daje filmu potrebno svežino, pa je predvsem izvoz hollywoodskih standardov v drugačno okolje, tokrat v (večinoma) francosko govorečo Kanado.
A očitno se Hollywood zaveda, da Kanadčani niso tako obsedeni s kultom umora in da še niso podlegli učinkom množične histerije, tako kot Američani, tako da pridemo do svojevrstnega absurda, ko je poleg morilca potrebno izvoziti še nekoga, da bo tega morilca ulovil. Vendar dobro, če je ta nekdo ravno privlačna Angelina Jolie, se ne gre preveč pritoževati.
Imamo torej psihopata in svojevrstno izvrševalko pravice, ki najraje leži v grobovih žrtev, večerja ob pogledu na slike iznakaženih trupel, "sočne" slike pa ji lepšajo tudi kopalnico in posteljo.
Ob tem pa že trčimo ob svojevrsten absurd, ko med zasliševanjem prav Illeana postavi tezo, da psihopatski morilec ne bo pokazal (pričakovane) zgroženosti nad umorom, hkrati pa tudi ona sama ostaja srhljivo ravnodušna ob ogledovanju grozljivih slik.
Še ena nikoli povsem zadovoljivo razložena stran filma je morilčevo otroštvo in pomen tragične zgodbe o dvojčkih, ki ima velik potencial, a se nanjo tekom filma kar nekako pozabi.
Če film v začetku izgleda, kot tipičen lov na psihopatskega morilca, pa kmalu postane jasno, da stvari vendarle ne bodo tako enostavne in res v filmu pride do kar posrečenega preobrata in morda je edina škoda le to, da se film ne konča na mestu, kjer se morilec sreča s svojo mamo, saj bi se dalo iz tega narediti enkratno srhljiv (nikoli dokončan) in učinkovit konec v stilu Psiha.
Na žalost se film nadaljuje, seveda v pričakovanju tistega večnega klišejskega obračuna ena na ena med zlobcem in pravičnikom, na srečo pa nas tudi na koncu čaka prijeten preobrat, ki sicer ni tako učinkovit, kot bi bil konec s Psiho kompleksom Normana Batesa, a vendar postreže z učinkovitim presenečenjem, ki v končni fazi tudi odreši film.
Kar se tiče igralcev, seveda ne moremo mimo vedno bolj fatalno privlačne Angeline Jolie, ki v tej vlogi kljub nekoliko bolj strogim oblačilom izgleda hudo seksi in dela veliko konkurenco Gillian Anderson, ki je v podobni opravi lepšala Dosjeje X.
No, Angelina tokrat stavi še na višjo karto, saj je praktično vse, kar pride v stik z njo dobesedno nabito s seksapilom, od njene obleke, frizure, sončnih očal, pištole, pa vse do njenega avtomobila.
Poleg tega pa ji je potrebno tudi čestitati za pogum, ki ga je izkazala pri intimnih scenah, kjer se kar lepo razgali in da licemerskemu Hollywoodu lekcijo, kako se normalno seksa (v opravi Adama in Eve, seveda).
A po drugi strani je v njenem liku začutiti tudi presenetljivo mero trpljenja, pa ne zgolj duševnega, temveč tudi fizičnega (še posebej na koncu) in verjetno si bo marsikateri gledalec zaželel Olivierju Martienzu zlomiti roko, ki jo dvigne nad Angelino.
Po dolgem času je bilo na velikem platnu spet lepo videti Ethana Hawka, ki svoje delo opravi kar solidno, morda še malce bolj konkreten pa je Kiefer Sutherland, pa čeprav v sila kratki vlogi.
Zbiralec življenj je film, ki sloni na starih prijemih srhljivk, recikliranih in vključenih v novo okolje, gledalcu pa ponudi vsaj enega ali dva nepričakovana poskoka adrenalina.
Klub vsemu se zdi, da film nima neke enotne vizije in je zaradi preštevilnih idej razdrobljen, kljub vsemu pa v končni fazi kolikor toliko dobro poveže vse pobegle konce, v vsaj približno logičen in zanimiv zaključek.
*Zbiralec življenj - Taking Lives, akcijska kriminalna drama (režija: D.J. Caruso, scenarij: Michael Pye, Jon Bokenkamp, igrajo: Angelina Jolie, Ethan Hawke, Kiefer Sutherland, Gene Rowlands, Oivier Martinez, Tchéky Karyo idr., trajanje: 103 minute, distribucija: Ljubljanski kinematografi)
Ocena: ko eno življenje ni dovolj (7/10)
