Prelom osemdesetih v devetdeseta leta 20. stoletja, bo veliko evropskim narodom (seveda tudi nam, Slovencem), ostal v spominu kot čas, ko so bili končno porušeni zidovi, ki so omejevali njihovo svobodo, tako fizično, kot tudi svobodo do izražanja lastnega mišljenja. A vendar nobena sprememba ne mine čisto gladko in povsem brez negativnih posledic, kajti ljudje imamo to čudno navado, da ob korenitih spremembah zavržemo tudi tisto staro, kar bi lahko bilo še povsem uporabno. Zbogom, Lenin! je eden tistih redkih filmov, ki kljub zelo resni temi zna na gledalčev obraz pričarati tudi nasmešek, toda kljub temu neverjetno objektivno obravnava združitev zahodne in vzhodne Nemčije.
Christiane Kerner (Katrin Sass) po prebegu svojega moža na zahod, doživi živčni zlom, ko pa se vrne iz zdravljenja, postane idealistična komunistka in zgledna tovarišica Nemške demokratične republike.
V tem stilu vzgaja tudi svoja otroka, ki pa med odraščanjem postaneta nekoliko skeptična in tako se leta 1989 Alexander (Daniel Brühl) udeleži protestov proti izolacionistični politiki NDR.
A po nesrečnem naključju ga vidi tudi mama, ki doživi srčni infarkt in pade v komo. Ko se po osmih mesecih spet zbudi, pa se je svet okrog nje povsem spremenil, saj je prišlo do padca zidu, v zraku pa je že združitev z Zvezno republiko Nemčijo.
A ker bi bil lahko šok ob takih novicah za Christiane usoden, se Alexander odloči, da jo bo odpeljal domov, povrnil stanovanje v prejšnjo podobo in življenje okrog matere uredil tako, da ne bo opazila nobene spremembe. To pa seveda povzroči številne zaplete, tako komične, kot tudi grenke.
Zbogom, Lenin! je izredno simpatična drama, ki se na prvi videz sicer podaja na dokaj nevarna tla skepticizma v odločitev združitve obeh Nemčij, a vendar se izkaže, da nima namena moralizirati, temveč zgolj prikaže, da nekoč tako evforično sprejetje demokracije in kapitalizma še zdaleč ni prineslo popolnega blagostanja vsem ljudem.
Jasno, film niti za trenutek noče postaviti teze, da je bil komunizem boljši, saj na zelo domiseln način prikaže vse zablode mišljenja takratnih politikov, ki so v bistvu bile tudi glavni razlog za propad sistema.
Toda kljub vsemu film tudi izredno pogumno prikaže, da vse ideje vendarle niso bile napačne in da je bilo zavračanje in uničenje vsega starega prej škodljivo, kot pa koristno.
Pravzaprav film zelo potiho, pa vendar neverjetno vztrajno zgradi neke vrste fiktivno politično-socialno državo, v kateri se združita materin idealistično socialistični pogled na svet, in sinova želja po napredku (simbolizirana z njegovo obsedenostjo z raziskovanjem vesolja).
In tako se gledalec šele zave, da je svet, ki je nastal v Alexandrovi glavi in s katerim je pri življenju držal svojo mamo, verjetno boljši tako od komunizma, kot tudi od kapitalizma.
Ta fiktivni svet pa ima samo eno napako, namreč da tudi okrog njega stoji fizični zid resničnega sveta in ker vsak zid enkrat pade, je le vprašanje časa, kdaj se bo fikcija morala preliti v realnost.
Za še dodatno globino filma poskrbi podzgodba o družini in resničnem razlogu za njen razpad, ki ga izvemo šele na koncu, kjer tudi ugotovimo, da tako kot je Alexander poskušal svojo mamo zaščititi z gradnjo miselnega zidu okrog nje, je slednja prav tako z namenom zaščite zgradila zid okrog otrok že v njuni mladosti.
Za pozitiven naboj filma skrbijo stalni namigi na zablode tako enega, kot tudi drugega sistema, kar bo aktualno še posebej za tiste, ki se bolj ali manj dobro spominjajo tudi slovenskih težav v nekdanji skupni državi in seveda tudi ob naši osamosvojitvi.
Ob tem pa se tudi poraja vprašanje, zakaj ni kakšna taka drama s komičnim prizvokom zrasla tudi na našem zelniku? Zakaj npr. nismo mogli posneti filma o družini, ki se še vedno pretvarja, da živi v nekdanji Jugi? Morda zato, ker Slovenci zelo težko pozabimo stare zamere in se tako npr. še vedno delimo na dobre in slabe po sistemu izpred 50. let, vse kar vsaj malo spominja na nekdanjo Jugo pa najraje "izbrišemo"?
No prav, kaj pa če bi stvar obrnili na še bolj komično stran in naredili film o družini, ki se tudi po vstopu v EU pretvarja, da še vedno živijo v Sloveniji iz devetdesetih let? Seveda pa bi se ob tem morali paziti, da glavni liki ne bi preveč spominjali na tiste iz Predmestja ali pa na kakšnega Plemenitega poslanca!
Če smo torej Slovenci očitno preveč ekstremni (oziroma preveč težko pozabimo stare zamere in si prehitro ustvarjamo nove), da bi se smejali na svoj račun, pa to lahko v filmu Zbogom, Lenin! storimo vsaj na račun Nemcev. In tako bo volk sit in koza cela.
*Zbogom, Lenin! - Good bye, Lenin!, komična drama (režija: Wolfgang Becker, scenarij: Wolfgang Becker, Bernd Lichtenberg, Hendrik Handloegten, igrajo: Daniel Brühl, Katrin Sass, Maria Simon, Chulpan Khamatova, Florian Lukas, Alexander Beyer idr., trajanje: 121 minut, distribucija: Creativa Cinemania Group)
Ocena: vsak zid enkrat pade (8/10)
