Zgodba o Lili je skupek številnih različnih tragi-komičnih zgodb, ki pa jih povezuje ena skupna stvar: njihovi glavni akterji so grški politični begunci, ki so zaradi državljanske vojne v šestdesetih letih in kasnejše vojaške diktature zapustili Grčijo in v drugih državah iskali zatočišče, možnost za nadaljne življenje ali pa sredstva za nadaljevanje upora proti vojaški hunti.
Seveda pa jih tuje države niso sprejele ravno z odprtimi rokami. Lahko bi celo rekli, da so jih tuje države zgolj tolerirale, morebiti zaradi podobnega političnega nazora, drugič zaradi mednarodne veljave kakšnega izgnanega intelektualca, spet tretjič zgolj kot dokaz lastne demokratičnosti. A kakšne prida pomoči si ti ljudje niso smeli obedati, kvečjemu nove in nove težave, če ne drugače pa zaničevanje in posedično administrativne težave.
Glavna zanimivost filma je, da glavni lik, režiser filma o upornici Lili, pripoveduje zgodbe svojih prijateljev izgnancev v postelji in sicer novinarki Marini, ki naj bi sicer pisala o filmu, a je hkrati postala režiserjeva ljubimka. Celoten film tako preskakuje med vročimi (da ne rečem orgazmičnimi) posteljnimi prizori, ter številnimi zgodbami, od popotovanja enega od beguncev od Italije do Madžarske, kjer se seveda zaplete na Jugoslovanski (Slovenski) meji, kjer hoče carinik uveljavati svojo situacijsko premoč in se zato mentalno izživlja nad nedolžnim človekom, dokler se ta ne zlomi, pa do oporečnika, ki je po svoji smrti naročil prijateljem, da naj njegove posmrtne ostanke razdelijo in jih pol pokopljejo v Franciji, drugo polovico pa v Grčiji.
Druga, nekoliko bolj moteča stvar v filmu pa je neskončno prižiganje cigaret, ki jih v filmu zagotovo pokadijo kar nekaj zavojev. Dobro, saj ne rečem, cigareta je (na žalost) postala obvezna stalnica v filmih in večinoma deluje kot učinkovito mašilo, toda kar je preveč, je pa le preveč. Morda pa je število pokajenih cigaret namenjeno intelektualnim premorom, kjer bi se gledalec moral zamisliti, kaj je pravkar videl, si razjasniti vse simbole in ko je cigareta pokajena gremo lahko naprej.
To teorijo podpira predvsem konec filma, ki je v nasprotju z začetkom precej bolj turoben in nabit s simboli, za razumevanje katerih pa ne bo dovolj le enkraten ogled filma, temveč bi (bodo?) iz tega lahko napisali tudi kakšno psihološko študijo.
Morda bi lahko malce zlobno pripomnil, da je za tako temačen konec odgovoren slovenski koproducijski prispevek, zaradi katerega se je film morebiti nalezel slovenskega sindroma zamorjenih dram. A dovolj o tem.
Film doživi svoj vrhunec v zgodbi, kjer se režiser, ki išče svojega prijatelja, ki je na počitnicah v Piranu, odloči, da bo za pomoč zaprosil kar maršala Tita. Izredno zabaven del filma, kjer pri režiserju že malce posumimo na kakšno iluzionistično psihozo, pa vendar z nestrpnostjo čakamo, kdo se bo oglasil na drugi strani telefonske linije.
Zgodba o Lili že precej meji na art film in ga kot takega priporočam predvsem bolj resni publiki, ki uživajo ob bolj počasnem tempu in številnih miselnih igricah ter poglobljeni psihoanalizi karakterjev glavnih likov.
* Zgodba o Lili, drama (režija in scenarij: Robert Manthoulis, igrajo: Bruno Putzulu, Juliette Andrea, Yorgo Vogiatzis, Minas Hadzisavvas, Olia Lazaridou, distribucija: Creativa)
Ocena: zgodbe, ki jih piše življenje (7/10)
