Bob Harris (Bill Murray) prileti na Japonsko, da bi kot slaven ameriški igralec posnel reklamo za viski. Melanholični možakar, ki se ga po malem že prijemlje kriza srednjih let, nad celotno akcijo ni preveč navdušen.
Še posebno ga jezi nerazumevanje lokalnega jezika, predvsem zato ker mu prevajalka stalno prevaja le najbolj nujne besede in s tem vse besede sogovornikov zgubijo svoj čar in osebnost.
Nasploh je očitno, da je celotno Bobovo življenje izgubilo nek čar in je vse samo še brezosebna vsakdanjost in kruta rutina, tako kar se tiče njegovega dela, kot tudi doma, družine in žene.
V istem hotelu kot Bob živi tudi Charlotte (Scarlett Johansson), pravkar diplomirana filozofinja, ki na Japonskem spremlja svojega sveže poročenega moža Johna (Giovanni Ribisi), ki pa kot fotograf nima kaj dosti časa za ženo, temveč stalno hiti od enega termina do drugega.
Charlotte se razočarana nad možem, za katerega se ji zdi, da ga sloh (več) ne pozna, prepušča občasnim turističnim ogledom mesta in zabavam z nekaterimi (bežnimi) japonskimi znanci, a ta tuja kultura nanjo deluje vse bolj represivno in moreče, tako da kmalu tudi sama najraje poseda v hotelskem baru.
Tam se Bob in Charlotte srečata in odkrijeta, da imata kljub dokaj veliki starostni razliki veliko skupnega, pa ne iz vidika romantike, temveč ima njuna naveza neko bolj spiritualno obliko, kot bi dve sorodni duši delili isto (težko) usodo.
A zdi se, da duševna sorodnost med Bobom in Charlotte postavlja njuno prejšnje življenje vse bolj v dvom in čeprav bi bilo morda na prvi pogled povsem logično, da bi poskušala zaživeti skupaj, se nekje v podzavesti zdi, da je njuna zveza umeten produkt negativnih posledic okolja, v katerega sta bila postavljena, vrnitev v prejšnje okolje pa bi verjetno povsem spremenilo tudi njun medsebojni odnos, zelo verjetno na slabše.
Kljub odličnemu scenariju (za katerega bi lahko malce predrzno rekli, da se mu vsekakor pozna, da je nastal izpod roke nežnejšega spola - pa to ni mišljeno kot žalitev, temveč kot veliko priznanje in občudovanje) in zelo prefinjeni režiji Sofie Coppole, za kar si je tudi zaslužila zlata globusa in nominaciji za oskarja, pa sta glavni duši filma vsekakor odlično izbrana glavna igralca, tako kar se tiče zelo simpatične in prikupne Scarlett Johansson, še posebej enkraten pa je Bill Murray, mož z večnim jeklenim, malce šarmerskim, malce otožnim obrazom, ki je idealna izbira za vloge človeka, ki išče nek višji smisel življenja, kar je npr. fenomenalno počel že v Neskončnem dnevu.
Pravzaprav bi lahko rekli, da je Zgubljeno s prevodom neke vrste Neskončen dan, v katerega sta ujeta glavna protagonista in ki se jima vleče v neskončnost, dokler končno ne spredvidita smisla življenja (v nasprotju s smislom ljubezni, kar je bil glavni motiv v Neskončnem dnevu), le da se je treba tokrat do spoznanja dokopati brez svizca.
Edino kar se da o tem filmu povedati in (pogojno) razumeti kot negativno, je morda nekoliko prevelika pasivnost v nekaterih odlomkih, kjer gledalec, razen če ni zares povsem poistoveten z glavnimi liki filma, preprosto ne more več razumeti vseh razsežnosti melanholije, ki preplavi film.
Morda filmu manjka droben ščepec več humorja, če bi želeli, da bi izpadel malce bolj v komičnem (in optimističnem) stilu, oziroma za odtenek več dialogov, če bi želeli večje dramske globine. Seveda pa so ti detajli bolj odvisni od gledalčeve subjektivne zaznave in jih vsekakor ne postavljam kot neko objektivno kritiko.
Zgubljeno s prevodom je zgodba o dveh ljudeh, ki sta izgubila svoja kompasa, ki naj bi ju varno vodila preko vseh nevarnosti življenja in zato se glavna lika prepustita toku usode, dokler ju ta tok ne privede skupaj, kjer tako na novo spoznata, kje tiči smisel življenja.
To pa seveda še ne pomeni, da se je tok usode ustavil! Ne, namenil jima je le, da se srečata, nič več, a tudi nič manj.
*Zgubljeno s prevodom, komična drama (režija in scenarij: Sofia Coppola, igrajo: Bill Murray, Scarlett Johansson idr., distribucija: Creativa)
Ocena: na razpotju življenja (8/10)
