Na eni strani je peklenšček, na drugi bog. Tako nas uči krščanstvo, a tudi vse druge svetovne religije so osnovane na principu večnega boja med dobrim in slabim, med lučjo in temo ter med ljubeznijo in sovraštvom. Jasno, na svetu obstajajo tako eni, kot tudi drugi ljudje in najlaže je reči, da smo vsi zgolj lutke v rokah nekih višjih sil. Toda kaj, če popolno Zlo sploh ne obstaja, temveč je vsak negativni dogodek zgolj posledica drugih zli dejanj?
Najstnik Erik (Andreas Wilson), ki mora doma nenehno prenašati nasilnega očima, je zaradi stalnih pretepov izključen iz šole, zato ga njegova mama vpiše v zasebni internat, Erik pa ji mora obljubiti, da se bo poskušal poboljšati.
Na šoli se Erik kot dober športnik hitro uveljavi v šolski plavalni ekipi, sobo pa deli s Pierrom (Henrik Lundström), s katerim hitro postaneta prijatelja.
Toda Erik kmalu uvidi, da v internatu veljajo prav posebna pravila, ki jih določajo predvsem učenci višjih letnikov, ki se tako znašajo nad mlajšimi in jih povsem brez povoda kaznujejo na zelo grobe načine, med drugim tudi z nevarnimi boksarskimi dvoboji.
Njihov vodja Silverhielm (Gustaf Skarsgard) kmalu na piko vzame tudi Erika, toda slednji kljub zatiranju ne želi poseči po nasilju, saj ne želi razočarati mame z novo izključitvijo.
Silverhielm zato prične nadlegovati Pierra in tako poskuša izzvati Erika, ki pa ima težave tudi s prepovedano ljubeznijo do kuhinjske pomočnice, kot tudi s trenerjem plavanja, ki od Erika pričakuje, da bo z zmago pristrigel peruti nadutim šolskim aristokratom.
Skoraj nadrealistično krut film, ki se po principu Eksperimenta ali pa Dogvilla prebija preko površinskih vljudnostnih človeških odnosov, proti najbolj temačnim predelom človeškega sovraštva in zla.
Toda zgodba ne deli ljudi zgolj na izključno dobre in izključno slabe! Nasprotno, gledalec v začetku zlahka zamenja protagoniste in antagoniste, saj se zdi, da je prav osrednja oseba zgodba negativec, oziroma poosebljeno zlo.
Toda film se ne zadovolji zgolj s tem, temveč poišče vzroke za sovraštvo in nasilje, tako pri glavnem junaku, kot tudi pri njegovih nasprotnikih. Slednji so tako tipični primerki pregovora, da oblast izpridi človeka, oziroma povedano drugače, zlo vedno poraja zgolj novo zlo.
Film je umeščen v internat na Švedskem, kmalu po drugi svetovni vojni, zato se med učitelji še vedno čuti duh nacionalizma in miselnosti nadrejenosti določenih ras.
Na šoli tako velja vladavina močnejših, oziroma starejših, ki dano oblast tudi nemoteno zlorabljajo v svoj prid, zadovoljstvo in sadistično zabavo, vse po principu: tudi sami smo morali iti čez vsa ta ponižanja, zatorej bodo sedaj trpeli tudi drugi.
In tako je večni krog nasilja sklenjen: mučeniki postanejo mučitelji, ki ustvarjajo nove mučenike in tako naprej.
Princip evgenike je jasen: preživeli bodo le najmočnejši. Kdor prenese mučenje je vreden nadaljevati to filozofijo. Komur ne uspe, ni vreden enake obravnave.
Ko se tako protagonist in antagonist proti koncu filma srečata in slednji uvidi, da je poražen, je prepričan, da to lahko pomeni zgolj njegovo smrt. Pojem milosti mu ni poznan, vse kar razume je princip vladati ali umreti.
Toda prav ob tem se pokaže, kdo ali kaj je tisto pravo zlo, namreč da nasilno dejanje (ki je lahko tudi nekaj kompulzivnega) ni tako nevarno, kot nasilno razmišljanje.
Problem mučitelja, ki se je razvil iz mučenca, lahko zaznamo tudi pri glavnem junaku, nad katerim se s tepežem redno znaša očim (slednji verjetno zaradi nekega manjvrednostnega kompleksa, ker je poročen z žensko iz višjega družbenega stanu).
Tako je tudi glavni junak ujet v krogu nasilja, saj ne pozna prave ljubezni, krivico, ki se mu dogaja, pa kompenzira z nenadzorovanimi izbruhi besa, ki ga drugi razumejo kot čisto zlo.
Toda vse kar potrebuje za spreobrnitev je razumevanje, prijateljstvo in ljubezen. Prvo dobi pri proletarskem učitelju, drugo pri sošolcu, tretje pri mladem dekletu.
Njegova idila je sicer uničena, toda kljub vsemu iz tega zna potegniti koristen življenjski nauk, da krivic, ki jih je doživel, ne more in ne sme prenašati na nemočne in nedolžne, temveč se mora soočiti z mučitelji, saj se lahko le tako zares sooči in odpravi problem, ki mu uničuje življenje.
Poleg odlične izbire glavnih igralcev in njihove skoraj strašljivo prepričljive igre, velja pohvaliti tudi odlično glasbeno spremljavo, ki zelo zanimivo odseva predvsem notranji bes in zagrenjenost glavnih likov, ter tako še enkrat več poudari, kako uničujoča je pot nasilja in zla.
Zlo je čustveno zelo grozljiv film, ki pa ga ni strah pogledati globoko v problem človeškega sovraštva in vzrokov zanj in ki se morda res konča za odtenek preveč idealistično.
Toda konec koncev so prav pozitivni ideali tisto, kar lahko iztrga človeštvo iz večnega kroga zla, v katerem se vrtimo, že vse odkar smo kot primati zlezli z dreves, v roke vzeli palico, ter z njo pričeli uveljavljati svojo nadvlado nad drugimi. Vse, kar se je spremenilo do danes, je namreč zgolj palica.
*Zlo - Ondskan, drama (režija: Mikael Hafström, scenarij: Jan Guillou, Hans Gunnarssen, Mikael Hafström, igrajo: Andreas Wilson, Henrik Lundström, Gustaf Skarsgard, Linda Gyllenberg idr., trajanje: 114 minut, distribucija: A.G. Market)
Ocena: zver, po imenu človek (9/10)
