Cady Heron (Linsey Lohan) še nikoli ni prestopila praga šolskih ustanov, saj so jo poučevali kar starši, s katerimi se je potikala po Afriki.
Povratek v civilizacijo in prvi šolski dan pa za Cady pomenita prihod v povsem nov svet, kjer veljajo še bolj kruti in nenavadni zakoni, kot jih je vajena iz divjine.
Sicer kmalu najde prijatelje med "outsiderji", toda na novinko vržejo oko tudi najbolj priljubljena dekleta na šoli, pod vodstvom zlobne, toda na prvi videz povsem prijazne Regine George (Rachel McAdams).
Na prigovarjanje prijateljev, ki so že bili tarča zlobnih "Plastičark" in bi se jim sedaj radi maščevali, se Cady pridruži najbolj popularnim dekletom na šoli in tako tudi sama postane predmet oboževanja.
Idila pa traja le dokler se Cady ne zaljubi v Aarona (Jonathan Bennett), nekdanjega Regininega fanta. To seveda ni povšeči Regini, ki želi biti vedno prva in najbolj občudovana in tako spet prične osvajati Aarona.
Cady se tako odloči, da bo dokončno uničila "Plastičarke" in jim tako prične zadajati udarce pod pas, ne da bi se dekleta tega sprva sploh zavedala, toda s to zahrbtno taktiko tudi Cady postaja vse bolj podobna tistim, ki jih sovraži, vse bolj pa zapostavlja tudi prave prijatelje.
Zlobna dekleta je zelo posrečeno zabaven, hkrati pa tudi precej strašljiv film, ob katerem spoznamo, da odraščanje postaja vse bolj komplicirana zadeva.
Živimo pač v času kapitalizma, kjer so edino vodilo, motiv in cilj biti prvi, najboljši in najbolj pribljubljen. Je potem sploh kaj čudnega, da to prisilo čutijo vse mlajši pripadniki družbe, ki jim starši, učitelji in sploh vsi, ki jih obdajajo, že od malih nog vcepljajo v glavo, da morajo biti najboljši in da niti pod razno ne smejo na nobeni točki popustiti, saj bi to pomenilo, da so že zavozili in zapečatili svoje življenje.
Zlobna dekleta je tako dokaj avtentičen (četudi precej komično karikiran) pogled na sodobne socialne pritiske mladostnikov, morda še toliko bolj ameriških, ki imajo že daljšo tradicijo delitev na razne alfa-kapa-delta skupine.
Oziroma, kot izve Cady na prvi šolski dan: ni važno kdo si, važno je, h kateri skupini pripadaš. Če nisi v skupini najbolj priljubljenih, se moraš poskusiti priključiti kakšni drugi skupini, od športnikov, pripadnikov raznih etničnih skupin, požeruhov, pa vse do piflarjev in outsiderjev.
Ja, obstaja tudi skupina outsiderjev! Hja, glavno da je skupina, ne! Toda šele ko prideš v neko skupino, se prične pravo "veselje", ko se vsak poskuša čimbolj uveljaviti, če ne gre drugače tudi z udarci pod pas. In ker je to še najbolj hitra metoda lastnega uveljavljanja, je seveda tudi najbolj priljubljena.
Oziroma, kot je to razvidno iz "Plastičark", bi vsako od deket najraje požrlo drugo, toda potem pač ne bi bilo več "Plastičark", zato so skupaj predvsem zaradi statusa, ne pa zato, ker bi bile prave prijateljice. In vsaka ve dovolj o drugi, da bi jo lahko pokopala, toda to je vse lepo shranjeno in čaka na morebitno potrebo po protinapadu zahrbtne "prijateljice".
Zlobna dekleta so torej prijateljice po principu hladne vojne, v smislu, če bo ena skušala uničiti drugo, bo skupaj z njo uničena tudi ona sama. Pa hvala lepa za tako prijateljstvo!
Potem pa pride Cady, neobremenjena z vsemi temi civilizacijskimi "dobrinami" in se pridruži najbolj priljubljenim, seveda sprva zgolj zato, da bi jih uničila.
Toda dlje ko je z njimi, bolj spoznava pozitivno plat priljubljenosti in bolj ko so grde nasprotnice, lepša in bolj oboževana je ona sama.
A večje ko je število umazanih trikov, ki jih uporabi na nasprotnicah, bolj zlobna postaja tudi ona in tako dejansko sama postane tisto, kar je prej sovražila in proti čemur se je borila.
Seveda pa nastopi hudič, ko nasprotnice uvidijo, kaj se dogaja in takrat izbruhne totalna vojna in popolni kaos.
To pa je tudi mesto, kjer filmu zmanjkajo tla pod nogami in sicer iz preprostega razloga, ker je to komedija.
V komedijo pa ne sodijo masakri, ki so postali že nekaj povsem "običajnega" na ameriških šolah, ko najstniki, ki se niso uspeli infiltrirati v nobeno skupino in ki zaradi dolgotrajnega pranja možganov mislijo, da so tako ali tako že zavozili svoja življenja, na plano potegnejo uzije (ki so jih kupili na poti v šolo v bližnji veleblagovnici) in poleg svojega živjenja pokončajo tudi vse, ki jim pridejo na pot, torej vse tiste, ki jim je uspelo biti "nekdo".
Zlobna dekleta sicer res še ponudijo nekaj nenavadno krutih in bolečih prijemov, s katerimi pa zgolj povozijo (dobesedno!) srž problema, namreč da svet ni tako rožnat in lep, da se na koncu vsi objamejo in so srečni do konca svojih dni, temveč je reševanje problemov sodobne mladine precej bolj težavno in dolgotrajno.
Ena od možnosti je vsekakor prepričevanje mladih, da naj izrazijo svojo lastno osebnost in da morajo biti predvsem to, kar želijo biti, ne pa to, kar narekujejo trenutni trendi.
Predvsem pa jim je potrebno povedati, da je lepo in prav biti drugačen, saj je to osnovni princip človeštva in nasploh vse narave, pa četudi razni fanatični ultra-konzervativni moralisti ne priznavajo osnov evolucije in bi radi vse oblikovali zgolj po enem (seveda lastnem) kopitu.
Zlobna dekleta je film, ob katerem se lahko zares od srca nasmejemo in hkrati tudi zgrozimo, hkrati pa gledalcu ponudi končno (plehko) odrešitev, kot se za "pravo" komedijo spodobi. Zabavno, malček zlobno, izvirno in neobremenjujoče (tako v pozitivnem, kot tudi negativnem smislu).
*Zlobna dekleta - Mean Girls, komedija (režija: Mark S. Waters, scenarij: Tina Fey po knjigi Rosalind Wiseman, igrajo: Lindsay Lohan, Lizzy Caplan, Rachel McAdams, Lacey Chabert, Amanda Seyfried, Tina Fey, Tim Meadows, Amy Poehler, Ana Gasteyer, Jonathan Bennett idr., trajanje: 97 minut, distribucija: Karantanija Cinemas)
Ocena: ko zapojejo uziji (7/10)
