Olimpijske igre so se končale, grški duh pa se nadaljuje v kinu Dvor, s tednom sodobnega grškega dokumentarnega filma, pod skupnim naslovom Zorba vrača udarec, ki bo potekal od 1. do 7. septembra. Predstavilo se bo 5 filmov, ki na različne načine iščejo presek med fikcijo in realnostjo, ter po svojem sporočilu precej odstopajo od olimpijsko-komercialne podobe Grčije, hkrati pa dokazujejo, da se grško filmsko ustvarjanje ni končalo z Grkom Zorbo.
Ujetost Grčije med preteklostjo in sedanjostjo, bo kot prvi izpostavil film "Rad imam podobna srca" - Markos Vamvakaris, ki je portret enega najbolj plodnih glasbenih ustvarjalcev sloga rebetiko, neke vrste grške različice ameriškega bluesa. Film se ne posveča le glasbeniku, temveč prikaže tudi celoten ambient in takratno družbo, ter način vpliva glasbenika na okolje, ter tudi recipročnega vpliva okolja nanj, predvsem beguncev iz Male Azije.
Logično nadaljevanje zgodbe je film Cesta na zahod, ki se poleg dokumentarca poslužuje tudi fikcije, v obliki ženske iz nekdanje Sovjetske zveze, ki razkrije svojo tragično zgodbo potovanja v Grčijo, kjer seveda ni našla obljubljene dežele blaginje, temveč zgolj izkoriščanje in trpljenje.
Njena zgodba se prepleta in navezuje na resnične zgodbe atenskih priseljencev, katerih zgodbe niso prav nič lepše in ki še enkrat več pokažejo žalostno usodo milijonov beguncev po vsem svetu, ki si želijo zgolj boljšega in dostojnega življenja, naletijo pa le na nerazumevanje in (pre)velikokrat na izkoriščanje.
Mit gore Ide ima na prvi videz nekoliko drugačno tematiko, saj spremljamo arheološka izkopavanja na kretski gori Ida, domnevnem rojstnem kraju boga Zeusa, ter v naselju Zominthos, ki je na istem mestu obstajalo že od leta 1600 pred našim štetjem.
Toda film je hkrati tudi študija človeške zgodovine in razvoja civilizacije ter njenih vrednot, poleg tega pa prikaže tudi večni človeški boj s časom (kot posledica neizbežne umrljivosti), ki se v konceptu zgodovine zdi povsem nesmiseln.
Kajnov dom je nadaljevanje zgodbe minljivosti človeštva in nesmiselnosti naših dejanj, ko sedem ljudi, ki so zagrešili umor, prikaže svojo pot preko civilizacijskega postopka obravnave kriminalcev in družbenih izobčencev.
Lahko obžalovanje prinese kakršnokoli mero odpuščanja? Koliko je vredno človeško življenje? In nenazadnje, kje (če sploh kje) so meje zmožnosti beleženja človeških čustev preko filma?
Da pa ljudje vendarle nismo tako zelo različni, dokazuje film Kino Balkan, ki se poslužuje izključno tehnik nemega filma, govori pa o treh ljubezenskih zgodbah, ki pa imajo zelo podoben motiv.
Leilo je aristokratsko dekle iz Bukarešte, ki ji starši vsiljujejo premožnega zaročenca. Lilly živi v Atenah in se glede ljubezni ne more odločiti med strastnim ciganom Mirkom in vljudnim ter prijaznim tovarnarjem Pauolom. Aishé iz Carigrada pa je v življenju našla novo ljubezen v premožnemu mladeniču, vendar se še vedno boji bivšega ljubimca, nasilneža in zločinca, ki je trenutno sicer v zaporu, a bi se utegnil kasneje maščevati.
Tri zgodbe ljudi iz povsem različnih socioloških in družbenih okolij, pa vendar tako zelo sorodne!
Ljudje, njihovi občutki, prostor, čas ... vse to in še več so glavni poudarki teh petih grških filmov, kinematografije, ki le redko zaide k nam in si jo je zato še toliko bolj vredno ogledati, ko imamo priložnost.
Kinodvor pa v bližnji prihodnosti načrtuje tudi že nove podobne projekte, med drugim teden madžarskega in avstrijskega filma.
Več informacij in spored predstav je na voljo na spletni strani Kinodvora.
* Opomba: filmi so podnaslovljeni v angleščini.
