Mamila nesporno uničujejo življenja in usode ljudi, pa vendar je poraba drog v porastu in zdi se, da vse več ljudi išče izhod iz osebne stiske ali pa zgolj iz monotonega vsakdana v nekaj trenutkov trajajoči brezskrbni blaženosti, ki jo nudijo opojne substance.
A ta svet pač teče po principu, da vsako dejanje za sabo prinese tudi določeno posledico in na žalost so v primeru mamil posledice skoraj vedno tragične, kot prikazuje tudi kratki slovenski eksperimentalni film 46 minut.
Zgodba se prične s Alešom (Rado Petrovič), ki ga je njegova sestra Veronika (Slavica Karan) našla nezavestnega, po vbrizganju prevelike doze heroina in poklicala reševalce, ki ga sedaj brez vidnih uspehov oživljajo.
Druga zgodba govori o Emi (Aleksandra Balmazovič), ki je na zabavi nasedla sladkim besedam pohotnega Simona (Jure Bradač) in poskusila kokain, čemur je sledilo posilstvo, Ema pa sedaj sumi, da je noseča.
Mamila niso neznanka niti Tuni (Božo Pogačnik) in Jakobu (Klemen Kopitar), ki večino časa preživita kar pri lokalnem dilerju, ki pa pravkar pričakuje novo stranko in ju zato vrže iz stanovanja.
Prijatelja se odpravita do bencinskega servisa, kjer se s pomočjo obupanega roparja (Lado Bizovičar) prepletejo tragične zgodbe vseh omenjenih oseb, kar vodi v niz nepričakovanih dogodkov.
Nenavadni in zanimivi eksperiment 46 minut gledalca v slogu hitropoteznega izmenjevanja kadrov in že skoraj moteče nejasnosti gibov dobesedno katapultira v nepredvidljivi svet opojnih substanc, kjer nič ni tako, kot izgleda na prvi pogled.
Retrospektivno nizanje zgodb, ki so vodile do končnega kadra (ki je dejansko prvi prizor v filmu) še najbolj spominja na brutalni film Nepovratno, tako po formi, kot tudi po glavnem sporočilu zgodbe.
Le da je tokrat glavni motiv droga in začarani krog, v katerega se ujame vsakdo, ki podleže skušnjavi, tudi tisti, ki si v samozaverovanosti mislijo, da lahko mamilo zgolj "poskusijo". Toda na žalost to "poskušanje" kmalu pride v navado, kjer je izgovor "saj lahko neham kadarkoli želim" zgolj jalovo odlaganje neizbežnega in očitnega.
46 minut prav zaradi svoje nenavadne forme deluje zelo realistično in zanimivo, a po drugi strani prav to povzroči občutek, da je zgodba šele v sekundarnem planu, kar je tudi posledica začetne zmešnjave dogodkov in oseb.
Končni razplet (oziroma preplet) vseh zgodb sicer filmu da neko rdečo nit (četudi s številnimi (pre)velikimi naključji), pa vendar ostaja priokus, da je to eksperiment z dodatki številnih neznanih spojin, ki sicer ustvarijo zanimive medsebojne reakcije, a je končni produkt kljub vsemu velika neznanka.
46 minut je brutalni ekspres v svet mamil, ki bi se za maksimalni učinek sicer lahko končal malce bolj pesimistično (predvsem kar se tiče končnih napisov, ki razložijo nadaljno usodo oseb), a kljub temu uspe prikazati fatalnost odločitve jemanja drog in še enkrat več dokaže, da so mamila (trda ali mehka) neumna odločitev, ki za sabo potegnejo (skoraj vedno negativne) posledice, v takšni ali drugačni obliki.
Ni namreč "frajer" tisti, ki brezbrižno reče DA, temveč tisti, ki zbere dovolj moči in pameti, da se upre skušnjavi in reče NE!
* 46 minut, kratka drama (režija: Matjaž Brumen, scenarij: Matjaž Brumen in Tomi Cegnar, igrajo: Lado Bizovičar, Aleksandra Balmazovič, Jure Bradač, Rado Petrovič, Slavica Karen, Božo Pogačar, Klemen Kopitar, Jonas Žnidaršič, Martin Janežič, Aleš Skvarča, Dejan Tekavec, Josip Buconjic idr., trajanje: 15 minut, distribucija: Cinemanija group)
Ocena: zadnja postaja omame (7/10)
* Opomba: 46 minut se v kinih vrti kot predfilm 9 orgazmov (9 songs).
