Zakaj je včasih tako težko izpovedati ljubezenska čustva? Ker se bojimo zavrnitve! Zavrnitve, zaradi katere bi bila uničena tudi možnost romantičnega sanjarjenja o morebitni ljubezni. Toda tako neizpolnjeno in zamolčanje poželenje se včasih lahko spremeni tudi v nadvse neprijetne občutke ljubosumja, razočaranja in jeze, nakar se ljubezen sprevrže v Krvavo romanco.
Razposajeni študentki Marie (Cécile De France) in Alex (Maiwenn Le Besco) se odpravita obiskati družino slednje, ki živi na osamljeni kmetiji. Tam jih pričaka srečna Alexina starša in mlajši bratec, toda še preden tistega večera dekleti dobro zaspita, se pred hišo pripelje skrivnostni moški.
Ko Alexin oče odide pogledat, kaj se dogaja, ga neznanec napade in kruto ubije ter nato ponovi postopek z Alexino mamo in bratom, Alex pa zveže in odpelje. Marie, ki se je uspela skriti, sledi napadalcu in skuša na bencinski črpalki poiskati pomoč, toda rezultat je zgolj še eno truplo več.
Končni obračun se tako odvije v bližnjem gozdu, toda kot se kmalu izkaže ni vse tako, kot izgleda na prvi pogled ...
Krvava romanca je zelo krvava in (tudi psihološko) zelo nasilna grozljivka, ki se zgleduje po tipičnih hollywoodskih "truploštevih" iz 70-ih let, a s to razliko, da se tokrat čuti "evropski" pridih seksualne sproščenosti (oziroma nemoralnosti, kot bi to verjetno poimenovali Američani).
To pomeni, da je fizična brutalnost v filmu še podkrepljeno in dejansko tudi definirano s čustvenim nasiljem, ki se od masturbacije glavne junakinje stopnjuje v bolesten ljubezenski odnos, vse kot posledica zamolčanih in potlačenih čustev, ki so se sprevrgla v poželenje, ljubosumje, jezo in bes.
Film zaznamuje na prvi pogled precej čuden preobrat, ki pa ni povsem nemogoč, če upoštevamo, da je celotna zgodba pravzaprav pogled in resnica ene od preživelih - vprašanja o čudnem in nelogičnem podvajanju (oziroma neobstoju) nekaterih oseb so tako povsem brezpredmetna, kajti gledamo zgolj fikcijo preteklih dogodkov.
Kaj je torej res in kaj ne, je tako praktično nemogoče vedeti, a to niti ni bistveno za razumevanje odnosov med liki in razlogov za njihova dejanja.
A kljub temu, da Krvava romanca v preobratu išče (in na nek način tudi najde) višji smisel, se na trenutke zazdi, da to sploh ne bi bilo potrebno, predvsem zahvaljujoč se odlični atmosferi ter zelo kredibilni (že skoraj strašljivo realni) igri glavnih igralk, da perverzno ogabnega krvnika niti ne omenjamo.
Toda pravzaprav je tudi to zgolj še en efekt dejstva, da gledamo pravzaprav fikcijo zgodbe, ki zelo verjetno v marsičem odstopa od dejanskega (filmskega) pokola.
Toda Krvava romanca tudi brez iskanja globljega smisla ponudi točno to, kar obljublja, namreč potoke krvi, obilico nasilja in najbolj grozljivih smrti, kot se za klasično grozljivko tudi spodobi, brez cenzure, olepšav ali posnetkov od daleč.
To je pač grozljivka, v kateri bo gledalec trpel skoraj toliko kot žrtve in skoraj občutil njihovo kri. Drži, sliši se že malce bizarno in bolno, toda to je pač kompromis, ki ga vsakdo sklene, ko se odloči za ogled.
A vendarle Krvava romanca ni zgolj odštevanka trupel, kjer bi psihopat brez razloga, na najbolj bizarne načine, pošiljal ljudi na oni svet, temveč poskrbi za razlog, ki se morda utegne marsikomu zdeti pretiran in nerealen, toda če ne drugega, ga lahko smatramo vsaj kot simbol nezmožnosti priznavanja in razčiščevanja čustev.
Samo pomislimo, koliko ljudi na tem svetu trpi ali pa tudi umre zaradi takšnega ali drugačnega napačnega odzivanja, reagiranja in nasploh priznavanja čustev, ko pa bi bilo lahko vse tako zelo enostavno, če bi le znali zbrati pogum, da se soočimo z našimi čustvi, pa četudi včasih ne prinesejo tistega, kar bi si najbolj želeli. Korajža velja!
* Krvava romanca - Haute tension, grozljivka (režija: Alexandre Ajo, scenarij: Alexandre Ajo in Grégory Levasseur, igrajo: Cécile De France, Maiwenn Le Besco, Philippe Nahon, Franck Khalfoun idr., trajanje: 91 minut, distribucija: Fivia)
Ocena: ljubezen ali življenje (8/10)
