Kakšno znanje si dobil tekom 11-letnega šolanja v Moskvi?
V srednji šoli sem se naučil profesionalne igre klavirja, ki je v Sloveniji nisem bil deležen. Popolnoma sem razvil različne tehnike klavirske igre in se seznanil s celotnim klavirskim repertoarjem in veliko od tega tudi igral. Ob vstopu na konzervatorij sem bil tehnično popolnoma pripravljen. Tu sem pod vodstvom odlične pianistke in profesorice Kuznjecove spoznal še veliko podrobnosti klavirske igre, predvsem kar zadeva čustveno izraznost in poglobitev v skladateljevo delo. Sedaj mi to znanje pri samostojnem študiranju skladb veliko pomaga.
Kako je življenje v Moskvi izoblikovalo najstnika do 24-letnika?
V Moskvo sem prišel z 12-imi leti, hitro sem se moral navaditi na samostojno življenje. To je bil precejšen šok, predvsem ločitev od doma in staršev. Prva tri leta sem živel privatno, pri družinah. Vsake pol leta sem se selil, zaradi vadenja klavirja. Družine niso mogle poslušati 8 do 10-urnega vadenja klavirja dnevno. Potem sem pristal na življenje v internatu, kjer so bile razmere zelo skromne. Imel sem najboljšo sobo, s samo dvema posteljama in ogledalom. Vseeno pa so bile sobne temperature pozimi zelo nizke, saj sem bil oblečen kar v bundo in rokavice. Na faksu sem živel v študentskem domu. Najbolj so mi ostali v spominu tuši in stranišča, ki so bila grozna. Tujci smo jih vsi slikali, da smo doma pokazali slike, kaj vse smo prestali. Zelo pestre so bile žurke, ki smo jih prirejali v študentu, plesali smo na hodniku, v sobi pa se je jedlo in pilo. O količinah popite vodke ne bi govoril. Seveda je to samo del mojega zabavnega življenja v Moskvi, drugače pa sem resno študiral ter ure in ure presedel za klavirjem.
Kako si doživel Moskvo, Rusijo?
Moskve nisem doživel kot turist, nisem živel v hotelih in si samo ogledoval znamenitosti, ampak sem živel med Rusi, videl njihovo preprosto življenje, vsakdanjo borbo za obstanek. Skratka, spoznal sem njihovo dušo in sam utrip življenja v Moskvi. Ruska duša je mehka, sentimentalna in melanholična. Rusi ti hitro razkrijejo življenjske probleme, sploh ko spiješ z njimi kozarček vodke. Zdi se mi, da sem se v 11-ih letih malo nalezel te mentalitete.
Si koncertiral v času študija?
V času študija sem imel okoli 50 solističnih koncertov po Sloveniji. Bili so različno obiskani, polne dvorane so bile v Ljubljani in Mariboru. Napisanih je bilo veliko kritik in vse so bile dobre.
Igraš klasično glasbo. Kakšen krog poslušalcev imaš?
Različen krog. Na koncerte prihaja tudi veliko mladih poslušalcev. Nekateri poslušalci obiščejo vsak moj koncert, kjerkoli v Sloveniji. Lahko rečem, da poslušalce vedno navdušim. V največje veselje mi je, kadar se kakšen poslušalec, ki prej ni poslušal klasične glasbe, po mojem koncertu navduši za to zvrst glasbe.
Kako potekajo priprave na koncert?
Vsak koncert zahteva dober mesec trdnega dela. Ponavadi igram program dolg uro in pol, ki ga izvajam v dveh delih. Program izbiram sam, oziram se na to, da je glasba čim bolj melodična, kajti igram ne samo pred profesionalnimi glasbeniki, ampak tudi za splošno publiko. Večinoma izvajam glasbo romantikov - Chopina, Rahmaninova, Liszta, Schumanna, Schuberta. Pred kratkim sem naštudiral tudi prve slovenske skladbe in sicer Škerjančeve preludije.
Koncert izvedeš brez not. Se kdaj zmotiš?
Vsak profesionalen pianist mora igrati na pamet, ker po notah se skladbe ne da izvajati. Ko se skladbo naučiš na pamet, jo šele začneš izvajati. Skladbo se naučiš do te stopnje, da med koncertom skorajda ne rabiš gledati na roke, ampak samo poslušaš to, kar igraš. Potrebna je izjemna koncentracija, da izvedeš cel koncert uspešno do konca. Popolnoma se predam glasbi in to energijo posredujem publiki. Če sam uživaš ob igranju na koncertu, bo to občutila tudi publika.
Si izvajalec. Igraš skladbe skladateljev, ki jih izvajajo tudi drugi pianisti. V čem je razlika?
Dostikrat očitajo pianistom, da niso ustvarjalni, da izvajajo skladbe, ki jih vsi izvajajo že 100 - 200 let. Vendar so ta dela nesmrtna. So neizčrpen vir za interpretacijo in razmišljanje. Vsako skladbo lahko igraš na različne načine. Skozi skladbe se kaže pianistovo dojemanje, čutenje glasbe in ideje, ki jo skladba podaja. In ravno v tem smo si pianisti različni. V tem je umetnost klavirske igre. O sami klavirski tehniki pianist ne sme preveč razmišljati, kajti to privede do površnosti interpretacije. Tehnika mora biti nekaj samoumevnega, kot orožje, o katerem ne razmišljaš, ampak ga samo uporabljaš.
Dobro leto si doma. Kaj si počel v tem času?
V tem letu sem imel že nekaj koncertov, med katerimi bi omenil koncert 1. aprila v Štihovi dvorani Cankarjevega doma v okviru Mednarodnega Festivala Muzika. Sodeloval sem tudi v pop glasbi, napisal sem klavirski aranžma za skladbo mladega slovenskega kantavtorja Andraža Hribarja, ki sva jo izvedla na marčevskem Orionu in junija na Slovenski popevki. Poučujem klavir na dveh glasbenih šolah v Kočevju in Ljubljani - GŠ Vič-Rudnik. Posnel sem tudi prvo zgoščenko, ki bo kmalu izšla. Na zgoščenki sem predstavil dela ruskih skladateljev - Skrjabina, Rahmaninova in Šostakoviča.
Kakšni so načrti za prihodnost?
Premišljujem o podiplomskem študiju v Kolnu, na katerega se bom verjetno odpravil naslednje leto. V Sloveniji kot klasičen glasbenik težko preživiš, ker je premajhen prostor, za pianiste pa premalo posluha.