Dragana Buliča pozna pravzaprav vsak nekoliko resnejši ljubitelj glasbe v Sloveniji. V začetku sedemdesetih je začel delati na Radiu Študent in le nekaj let kasneje prešel na drugi program nacionalnega radia, kjer že štirinajsto leto pripravlja oddajo ŠTOS, mnogi pa se ga spomnite tudi kot voditelja Sobotne noči. Z njim sem se pogovarjal o začetkih, dojemanju glasbe in nasploh o glasbi, takšni in drugačni.
S katerim glasbenikom se je začelo vaše spoznavanje rock'n'rolla in s kom se je sploh začel rock'n'roll?
Moje spoznavanje seveda sodi v šestdeseta leta, ker sem že kar star (smeh). Hodil sem na Šubičevo gimnazijo in rock'n'roll sem začel kot večina ostalih spoznavati na plesih, kjer je igral Domicelj s Helioni, pa Benč in ostali... Drugače pa so bili tista prva ljubezen vsekakor Beatli. Rock'n'roll kot tak, zame sploh ni obstajal. In če je kdo omenil kakšnega starejšega izvajalca, na primer Elvisa, sem zanj vedel, a nisem vedel, kako naj bi zvenel.
Tako se je vsaj zame začelo z Beatli in nasploh to britansko sceno šestdesetih let - The Kinks, The Yardbirds, The Animals, Herman' Hermits, The Hollies, pač vrsta teh skupina iz šestdesetih let. Potem smo se, mislim, da je bilo leta '66, iz Šiške preselili na Vič, v boljše stanovanje, v deveto nadstropje, od koder sem lahko lovil tudi Radio Luxemburg. In šele takrat se je meni odprl svet, saj sem ga začel spremljat tudi slušno, vso to glasbo, ki je pri nas ni bilo moč slišati.
Morda pa še en zanimiv podatek, na katerega sem naletel zadnjič, ko sem bral intervju z nekim beograjskim glasbenikom. K nam so vedno radi prihajali cirkusi, v Tivoli in tam je bila vedno glasba. Imeli so tiste velikanske juke-boxe! In tja smo hodili trumoma, ker so imeli izključno tuje plošče in tako smo hodili tja predvsem poslušat glasbo. Notri si vrgel par takratnih dinarjev in poslušal. Videti je bilo res super in če bi imel prostor, hišo recimo, bi si ga kupil, ker si precej odvisen od prostora. Domicelj ima takšnega starega? No, in to je bil pravzaprav prvi fizični stik s tujo glasbo, da sem sploh videl, kako izgleda plošča, govorim seveda o vinilnih ploščah in še to o malih.
Katero ploščo in tudi skupino oziroma izvajalca bi označili za prelomnega - da je šlo od te točke le še navzgor oziroma v drugo smer?
Na splošno - vse skupaj se je začelo leta 1955, ko se je javnosti predstavil Elvis, seveda tudi DJ Alan Freed. Ne glede na to, da so Bill Haley & His Comets že dve leti prej igrali glasbo, ki je bila pač rock'n'roll. Načeloma je bil pa Elvis tisti, ki je naredil prvi korak. Bil je pač pravi človek na pravem mestu ob pravem času. Moram povedat, da sem jaz Elvisa spoznal dokaj pozno, ko je že začel prepevati tiste lepe balade O sole mio in take stvari? to je bilo, ko se je vrnil in je šel že stran od rock'n'rolla.
Jaz sem tako v bistvu Elvisa odkrival za nazaj, kot še mnoge druge. Bo Didleyja in Chucka Berryja, recimo. Enostavno, ko sem kupil ploščo Animalsov, Beatlov ali pa Stonesov in videl, da so oni preigravali te zadeve, me je zanimalo, kako zveni original. Tako potem koplješ za nazaj in jaz sem šel vedno bolj nazaj in vedno več stvari me je zanimalo.
Slišali ste ogromno glasbe, videli ogromno koncertov? lahko rečete, ta in ta je najboljši in boljše od te skladbe ni?!
Ne, to? karkoli bi rekel, bi naredil krivico mnogim drugim. To je isto vprašanje, kot bi te vprašali, katero ploščo bi s seboj vzel na samotni otok ali pa katero pesem naj ti zaigrajo na grobu?! In to je, kako bi rekel (premislek), stvar navdiha, razpoloženja, trenutnih občutkov in toliko je teh pesmi, plošč, izvajalcev, da, hm za kateregakoli bi se odločil, bi naredil krivico vsem ostalim.
Veste natančno ali vsaj približno število koncertov, ki ste jih obiskali?
Ja, jaz si jih zapisujem, sicer štejem samo koncerte tujih izvajalcev, teh domačih pa ne. Mislim pa, da jih je bilo že preko 500. Se pravi, nekje od leta '70, '71, ko se je začela ta scena odpirati tudi v Ljubljani s koncertom Blood, Sweat & Tears v Ljubljani? Sicer je bil moj prvi koncert v tujini šele leta 1974, ker nisem imel urejena potnega lista, no takrat pa sem šel v Graz gledat angleško jazz-rock skupino Nucleus.
Potem se je pa odprlo, tako da sem do sedaj obiskal München, Dunaj, Bologno, Ljubljana seveda, pa London, Prago, bil sem tudi v New Yorku ... upam, da mi bo uspel kakšen Pariz, kjer še nisem bil. Bil sem potem tudi v Zagrebu, pol Evrope pač, največ pa v Nemčiji. Pa ne le München, bil sem tudi v Ulmu, Stuttgartu, ogromno je bilo teh prizorišč in prostorov.
Kateri vam je najbolj ostal v spominu in na katerega bi šel še in še?
Moram priznat, da sem tukaj zelo izbirčen in ravno zdaj se kolegi odpravljajo na koncert skupine Colosseum v Graz, pa sem jih gledal dve leti nazaj in to je bil tako dober koncert, da si preprosto nočem pokvarit vtisa? Vedno pa rečem, da nisem tiste vrste oboževalec, ki gredo desetkrat gledat neke Stonese ali pa nekega Robbieja Williamsa petnajstkrat. Veliko raje grem pogledat nekoga, ki ga še nisem videl, ker me zanima, če me bo pritegnil.
No, če pa bi izbiral te koncerte, hm (premislek), veliko jih je bilo po svetu, pa tudi tukaj v Ljubljani je bilo nekaj odličnih. Ta, ki mi je trenutno zelo blizu, so bili Eaglesi, ko so se ponovno zbrali in šli na turnejo z orkestrom Eric Clapton v Royal Albert Hallu, ravno tako odličen! V Ljubljani pa recimo (premislek) Jethro Tull, Cat Stevens, Procul Harum in še nekaj jazz-rock zasedb, kot so Weather report, Return to forever, to so bili res odlični koncerti v sedemdesetih.
Res, bilo jih je toliko, oh, no pa, še enkrat Clapton, v Bologni, pa Prince na Dunaju v sklopu Sign of times turneje, Pink Floyd, ko so bili še kvartet z Watersom na The Wall turneji ali pa Stevie Wonder v Udinah, Santana leta '74 v Zagrebu.
Res pa je tudi to, da sem izbiral izvajalce tako, da sem si v glavo vbil, da to ni samo nek ljub glasbenik, ampak da mi lahko v živo ponudi še nekaj več. In tako nisem bil razočaran. Čeprav so bili tudi slabi trenutki, Stonesi so bili nekajkrat zares slabi, pa James Brown v Ljubljani, kar je bila sicer tudi krivda tako obupnega ozvočenja, da se ni nič slišalo.
Imate morda v lasti kakšen poseben spomin na kakšnega glasbenika?
Ja, imam cel kup nekih fotografij, ko sem se uspel z njimi slikat ali pa ko sem jih intervjujal, recimo Lynyrd Skynyrd nekoč v Münchenu, imam veliko fotografij in tudi podpisanih plošč, to vsekakor. So seveda tudi osebni spomini, eden teh, ki mi je ostal v zelo lepem spominu in je zelo svež, hm, letos spomladi so ob Vrbskem jezeru igrali Big Brother & The Holding Company in sem delal intervju z njihovim originalnim kitaristom Samom Andrewom. In moram priznat, da tako prisrčnega pogovora ne pomnim! Izgledalo je, kot bi se poznali še iz šestdesetih, res! Ostala sva v stiku, te dni praznuje rojstni dan, mu moram še voščit, poslal sem mu tudi fotografije s 1000. ŠTOS-a. In, ti ljudje so zelo odprti, vsaj nekateri, mislim, nekateri so pa tudi zvezde in to tako, da ti ne pustijo zraven.
Spominjam se intervjuja z skupino ZZ Top v Ljubljani, ko sem še delal Sobotno noč in organizator nas je opomnil, da so precej nasajeni in da imajo čez glavo trapastih vprašanj "Zakaj imajo dolge brade?" in, no, točno to vprašanje jim je takrat zastavila gospodična, vsaj takrat je še bila, Oriana Girotto, ki je mislim, da delala za Kanal A,! No, ali pač. Koliko časa si že niso obrili brad?? in podobne neumnosti in? Tisti hip, ko sem jim povedal, da vem nekaj o njih, da poznam zgodovino in ozadje, da sem resničen oboževalec, takrat so bili pa moji. Potem smo še ugotovili, da smo vsi letnik '49, pokazati sem jim moral tudi osebno in tako (smeh)?
Spominjam se tudi intervjuja z Ianom Andersonom od Jethro Tull, ki je izredno duhovit in zanimiv sogovornik, vendar šele takrat, ko ugotovi, da zanj nimaš pripravljenih vprašanj "Kaj najraje jeste?", "Katera je vaša najljubša barva?", pa "Kakšna se vam zdi Slovenija?", temveč, da ga v resnici poznaš, da si ga morda videl že kdaj prej, takrat se lahko s tabo pogovarjajo celo noč.
Vsi imamo svoje najboljše in o njih zbiramo vse mogoče - imate vi morda ali pa si želite imeti kakšno dragocenost, recimo originalno kitaro Jimija Hendrixa ali pa angleško izdajo plošče Electric Ladyland?
Veš kaj? Ne? Kot sem dejal že zadnjič, mi to ne pomeni toliko. Jaz pravim, Jimi je pač živel tista tri leta, glasbeno seveda, in kar je naredil dobrega, je izdal za čas življenja. In prepričan sem, da če bi bil še živ, ogromno teh stvari, plošč ne bi izšlo, ker jih on sam ne bi hotel izdati. Od sebe in od drugih je zahteval popolnost, bil je perfekcionist. Sploh v tem zadnjem obdobju, ko je bilo ogromno koncertov slabih in, (premislek) denar žal naredi svoje in te stvari izhajajo. Tudi nisem tak, da bi kupoval ilegalne plošče kot ti najbolj zagrizeni zbiralci, ker preprosto ni vredno.
Ste šli kdaj na kakšen koncert prvič in ste bili v mislih prepričani, da boste doživeli neko katarzično občutenje, na koncu pa je bil koncert totalna polomija, Oziroma se vam je kdaj zgodilo obratno - da bi šel recimo na koncert Simone Weiss ali pa Korada in Brendija, da kakšnega rave party sploh ne omenjava, in ste tam uživali?
No, na rave party nisem nikoli šel. Enkrat smo se sicer odpravljali dol, v Ravioli kot jaz imenujem Ambasado Gavioli, ampak tja potem nismo uspeli priti. Jaz ne vozim, vedno sem odvisen od drugih in tako. Sem pa šel na dva koncerta, na katera navadno ne bi šel, tako pa so me povabili in prave izbire nisem imel in želel sem se prepričati, če je res tako dobro, kot vsi pravijo.
Govorim o koncertih Simone Weiss in pa Helene Blagne. V Hali Tivoli je to bilo in moram priznat, da nisem bil razočaran. Bilo je veliko boljše kot sem mislil, bilo je res tudi nekaj vrhunskih gostov, ob vsem showu je bilo vse skupaj tudi zapeto v živo in, moram priznat, da me je predvsem Weissova močno presenetila. To sta bila pač dva taka, na katera običajno ne bi nikoli šel, ampak po sili razmer sem moral iti in sem bil prijetno presenečen.
Se je morda zgodilo, da v svoji rani mladosti niste bili prepričan, ali je rock pravo, pa ste potem slišali ali videli nekaj, kar vas je prešinilo, da je to tisto pravo in da boljšega nič
No, rock je danes, mi smo rasli z beatom! Takrat je bila to še beat glasba, ko se je začelo tako v ZDA kot tudi v Veliki Britaniji sredi šestdesetih z "beat boomom". Konec šestdesetih let, sedemdesetega sem začel delati na Radiu Študent in takrat smo rekli progresivni rock. To so bile skupine Led Zeppelin, Status Quo, danes to ni več progresivno, takrat pa so bile to skupine, ki so delale zelo drugačno glasbo od takrat uveljavljene. Jaz sicer teh predalčkov nisem nikoli uporabljal, saj gledam na to mnogo bolj na široko. Ločim pač jazz, blues, pop, odltimerje kot sta Frank Sinatra in Dean Martin, ampak zame je vse skupaj glasba.
Meni je to tako preprosto - glasba, ki me drži gor in brez katere mi ni, naj jo poslušam sam, bodisi v družbi, sem tudi v tako prijetnem poklicu? In glasba kot glasba je enkratna in ravno zato teh strogih predalčkov nisem nikoli maral. Na široko seveda, ker ne moreš vsega metati v isti koš - rečeš, da to sodi v eno področje in tisto v nekega drugega, je pa spet čisto drugačna zgodba, če se o vsem tem z nekom pogovarjaš, sploh pa danes, saj glasbo vsak sliši na svoj način.
Jaz sem že dostikrat rekel, da me na srečo čas ni povozil in z glasbo nisem ostal nekje v šestdesetih, ampak se še vedno razvijam in to se mi zdi pošteno do sebe, pa tudi zaradi narave mojega poklica je to edino pravilno. Če me tako nekdo vpraša, kdo so Linkin Park, vem kam jih uvrstiti, ravno tako Eminema ali 50 Centa, poznam in ločim zvrst glasbe, poznam tudi nekaj pesmi, ne glede na to, kako mi je nekdo všeč in kako me nekdo pritegne.
Prva ljubezen in hkrati tudi prva plošča so bili Beatli, kot sem prej že omenil. Prva plošča, ki sem si jo kupil v tujini, v Celovcu, Beatli z Donnyjem Sheridanom v skladbi My Bonny. To je bilo tisto obdobje, ko so še snemali v Hamburgu, v Nemčiji in potem ko so uspeli tudi v Ameriki, so te posnetke začeli ponovno izdajati in služiti na račun raritet. Za ploščo sem dal 33 šilingov in jo imam še vedno. Z njimi se je začelo, ne morem reči, da se je tudi nehalo, ampak, (premislek), pač, prva ljubezen.
Mnogi so mnenja, da bi bilo za glasbenike stare šole, ki še vedno igrajo, bolje, da bi že nekje v sedemdesetih, ko so eden za drugim odhajali na zdravljenja, obesili glasbo na klin. Mnogi so umrli, redki so se upokojili, veliki večini pa se očita, da le še služijo na račun starih, odličnih časov?!
Ja, moram priznat, da mi nekateri delujejo prav patetično, nekateri mi tudi estetsko ne delujejo povsem pravi, jaz tukaj pa? malo trpim, ker še vedno vidim tisto staro sliko, recimo Jimmy Page in pa Robert Plant, kako sta izgledala včasih?! Bob Dylan recimo, ne glede na to, kako ga hvalijo številni kritiki, te njegove zadnje plošče in koncerte, (premislek) Dylan mi je všeč, čeravno ni moj najljubši, pa imam kar nekaj njegovih plošč in če primerjam te stare plošče s tem, kar snema sedaj, on ne more več peti, razumeš? Pri teh letih, na žalost, on ne more več peti! In tudi če poslušaš te tribute albume, za Johnnyja Casha na primer, tisti hip, ko zapoje Dylan, je to katastrofa! Na žalost. Pri kritikih je pa dostikrat tako, da ne upajo priznat in si rečejo, če bom popljuval Dylana, pa Stonese, potem bodo vsi rekli, da nimam pojma!
Meni se tudi zdi, da dobivajo vse te nagrade zdaj predvsem zato, ker jih v tistem pravem obdobju vrhunca niso?!
No, ti Grammyji in te zadeve, mi za ta nagrade takrat sploh nismo vedeli. To se je začelo šele sedaj, z Internetom in TV prenosi, šele sedaj je to zares zaživelo in to lahko spremljamo. Vse je tako medijsko izpostavljeno in z nekim nenavadnim ozadjem, da nekemu glasbenemu opazovalcu, sploh ni več jasno, zakaj se gre. In, če se spet vrnem na Dylana, za ta predzadnji album, Time out of my mind, je dobil nagrade za rock album leta, ploščo leta in še kaj, nekakšno serijsko dobivanje nagrad. Ampak če vse skupaj primerjam s starimi ploščami, Highway 61 Revisited, pa Desire, tudi zadeve iz sedemdesetih, ko je srečal Boga, to je neprimerljivo. Sem pa izredno vesel za Eaglese, ki so super, pa tudi za Claptona?
Van Morrison?
Van Morrison, hja, dobro, glasbeno še, fizično pa mi ne deluje pravi. Mislim, nikoli ni bil kak poseben lepotec, ampak zdaj pa kar leze vase (smeh). David Bowie je recimo neverjeten, ker, on se ni zapustil, skrbi zase, fizično in psihično! Tom Jones recimo, gledal sem ga dve leti nazaj, v Olimpijski dvorani v Münchnu. Zdaj ima nekaj čez šestdeset let, ampak težko verjameš, kakšen koncert je to bil?! Fizično je odličen, pleše, skače po odru, sicer se mi zdi smešno, kako miga s tisto zadnjico, kot pred tridesetimi leti, ko je nastopal v Las Vegasu (smeh), ampak punce oziroma dekleta ali žene, pa še vedno vpijejo.
Dosti je teh, za katere bi lahko rekel, da so morda celo boljši, kot so bili. Če recimo bereš intervjuje in pa kritike za Aerosmith, ki bojda niso še nikoli igrali tako dobro kot sedaj. Oni imajo iz preteklosti popoln blackout, pijača in droge so naredili svoje in tako se nekaterih mest, koncertov, celo turnej, sploh ne spominjajo. Dobesedno imajo temo v spominu, ker so bili tako zadeti! Januarja naj bi izdali ta album, s katerim naj bi se vrnili h koreninam, nekako bolj k bluesu, bomo videli?
Dobro izgleda tudi King Crimson ali pa, ti stari italijanski pevci. Redno hodijo v goriško Perlo in pogosto si jih grem ogledat, Rito Pavone ali pa Bobbjy Sola? To so glasbeniki, stari prek šestdeset let, in so ne le fizično, ampak tudi glasovno odlični. Redno nastopajo, imajo turneje, ti italijanski TV showi tečejo z živo glasbo, tam je skupina, pogosto tudi orkester in vsi pojejo v živo.
Tudi Cliff Richard recimo: še vedno je zelo pri sebi in, tudi nekateri naši, ki so čez petdeset, pa so še vedno odlični. Od Domicelja, Mežka, Šifrerja, Kreslin tudi, res se dobro držijo. Mi je pa, malce sicer skačeva sem ter tja, ampak, to moram povedat! Najbolj patetično mi je gledati Ozzyja, ki je postal karikatura samega sebe in prav trpim, ko gledam, čeprav ne morem gledat, ne samo te živali: pse in mačke, pa preklinjanje, vse to, ampak njega ne morem, res ne!
Je mogoče predvideti, kakšno glasbo bi danes ustvarjali Jimi Hendrix, Janis Joplin, Otis Redding, Jim Morisson, Buddy Holly, Ritchie Valens in mnogi drugič V Justinu Timberlakeu mnogi vidijo reinkarnacijo legendarnega Otisa Reddinga, kar se sicer mnogim drugim zdi naravnost absurdno, drugi pa ob omenjanju imena mojstra soula le skomignejo z rameni?
To lahko primerja samo nekdo, ki Otisa ni nikoli poslušal, niti ni videl posnetka nastopa v Montereyju? to je lari-fari! Timberlake je tako? jaz ga vzamem kot bledo, ampak zelo bledo kopijo Michaela Jacksona, saj ga je skopiral v plesu, gibih, pogosto tudi pri petju.
Tribute albumi - jo to slika ali odsev takratne glasbe v današnjih časih? Eni slepo sledijo izvirniku, drugi dajo nek svoj zvok, pečat?
To je zelo težko reči, kot je težko reči, kaj bi danes delal Hendrix, kaj ne?
No, pri njem se na teh zadnjih posnetkih čuti vplive jazza?!
Ja, tako se govori, tudi da se je dogovarjal z Milesom Davisom, je pa to težko. Tega je trideset in še nekaj let in težko je reči, kaj bi delal sedaj. Šel je na vrhuncu, in mnogi drugi tudi. To je isto kot pri športnikih, ki se znajo umakniti v pravem času in ne postanejo le kopije samih sebe. Nekateri pač ostajajo na isti kvaliteti, Clapton recimo, ki že od začetka kariere igra podobno in še vedno zna. Zna igrat, ima izvrsten glas, dobro izgleda, dobro piše!
Čeprav je s ploščo Pilgrim malce zašel?
Ja, bila je malce modernejša, nekaj pesmi je takih, da še danes nisem povsem prepričan, ko jih slišim. Čeprav, ko sem ga gledal prav na tej turneji, v živo tega ni bilo slišati, teh modernih zvokov? No, in seveda, potem se je odlično vrnil z B.B. Kingom, kjer se je spet pokazal v vsej luči.
Obstaja verjetnost, da se pojavi novi Elvis Presley ali da se pojavijo novi Beatli - tako preprosto in tako učinkovito, predvsem zato, ker je iskreno!
Saj ponavadi pravijo, da je preprosto tudi najtežje.
Tem izvajalcem je uspelo milijone prodati brez Interneta, brez MTV-ja, videospotov in še danes prodajajo milijone!
Enostavno, eni so bili, kot imamo navado reči - ob pravem času na pravem mestu. Vse se je nekako poklopilo, prišla je blaginja po drugi svetovni vojni, razmere za življenje so bile zelo dobre in, ne vem (premislek), ljudje so najbrž res čakali nekaj novega, kot vedno. Seveda, tisti hip, ko te dobijo, ko te novinarji zagrabijo in začnejo o tebi pisati, takrat zadeva steče sama od sebe in za seboj potegne še ...
Danes vidim, sploh v Angliji je to prisotno, skupina še ni posnela plošče, pa jih v treh, štirih časopisih že opisujejo kot band prihodnosti?! Očitno obstaja neki tihi dogovor, da bodo nekaj spravili ven, vse je medijsko zelo dobro pokrito, seveda se vse skupaj poveže in preprosto mora uspeti. Ne glede na to, koliko je res vredno!
Jaz sedaj poslušam neke Coldplay, pa Travis, vse je vzeto iz preteklosti in ne vem, preprosto ne vem. Ali pa neki The Strokes, pa White stripes in podobni, ne glede na to, koliko jih hvalijo. Večina je pokradenega, riffi sploh ...
Mene osebno so pri White stripes navdušili ta surovost zvoka in pa dejstvo, da sta zgolj dva človeka ustvarila toliko glasbe?!
Ja, ampak, ko jo jaz vidim, tisto siroto - tako ji rečem, za bobni, ko sem to videl po televiziji (smeh), kot bi se moja mama usedla za bobne in tam pač drži nek ritem. Saj ne rečem, da ne gre v uho, vsaj neke stvari, ampak ko jaz to gledam in poslušam, vidim T-Rex, vidim Velvet Underground, Kiss, nekaj je vzeto tu, nekaj tam. Mogoče bom šel kdaj te stvari poslušat tudi v živo, ampak ne zaradi sebe!
Spominjam se Lennyja Kravitza in začetkov z Are you gonna go my way, kjer je obilo Hendrixa? Zdaj je šel nekoliko bolj v pop, začel se je razvijati in vprašanje, kako daleč bi prišel, če bi vse delal po tem začetnem uspehu, je najbrž na mestu?
Ray Charles je rekel: 'Če že jemlješ, v bistvu pa kradeš, potem jemlji najboljšim!'. In točno tako tudi je. Vsi ti novi, no ko si že omenil Kravitza, zanj se točno ve, kje je jemal in črpal v tistem zgodnjem obdobju in to ni nič slabega. Je pa tako, da mnogi dobesedno kradejo, pri nas pa sploh, ker si mislijo, da jih roka pravica tukaj preprosto ne more doseči. Sploh pa je to dobro vidno pri teh komponistih, ki delajo masovno in stihijsko, za sto drugih, in ne bom jih imenoval po imenih, tukaj je pa, moj bog! Saj pravim, pokradeno in to dobesedno!
Že sva bila pri Beatlih - mnogi pravijo, da lahko poslušaš le Beatle ali Stonese - kateri so vam bližje? Obstaja razlika, če na to gledate kot oboževalec ali kot kritik?!
Ne, tukaj nisem pa res nikoli delal razlike. Vem, da so dostikrat rekli, ali si za ene ali za druge, ampak jaz nikoli. Oboji so bili v vrhu, ni kaj reči in zato med njimi nisem delal razlike, razen mogoče takrat, ko, tisto obdobje, ko so se Beatli razšli in sem res zasovražil tisto, Yoko Ono, njo so imeli za povodnico vsega, razbila je band in? Takrat je šlo vse skupaj tako daleč, da tudi njihovih solo plošč nisem kupoval. Rekel sem, da mi je ona vzela skupino, dobesedno.
Meni se sicer zdi, da Stonesi po smrti Briana Jonesa niso nikoli več bili tako svoji?
No, s tem se pa ne strinjam. Meni se zdi ravno to obdobje, po Jonesu odlično, ko je v skupino prišel Mick Taylor, tiste plošče so res dobre, ker so prvič dobili enega kitarista, ki lahko igra. Takrat so res zveneli kot band, celo na Get you Ya-Ya's out, na živih ploščah in vseh studijskih iz tistega obdobja. Za Keitha se pač ve, kakšen je, Ronnie je tudi tam nekje, oba skupaj sta, če sta "nažgana" pa sploh? tisti čas pa so imeli z Mickom res odličnega kitarista in tisto obdobje mi je, sicer je težko primerjat, ampak so res spet postali nekoliko bolj rockerji. Prej je bilo več psihadelije, eksperimentiranja in, ne vem, meni so bili potem zelo všeč! Morda tudi zato, ker sem Micka poznal že od prej, ko je še igral pri Johnu Mayallu in sem ga vedno z zanimanjem spremljal, tudi potem, ko je zapustil Stonese. Kakšnih osem let nazaj sem ga šel tudi gledati v München, pa žal ni bil dober. Res ne.
Govori se tudi, da je bil Clapton kandidat za Stonese, a naj bi bil še bolj len od Keitha?!
No, to se govori sedaj? res se jih je takrat ponujalo kar nekaj, je pa seveda spet težko reči, kako in kaj bi bilo. Ko imaš na kupu toliko močnih osebnosti, ki so tudi kot avtorji močni in prepričljivi, potem slej ali prej poči!
V svoji zbirki imate najbrž ogromno plošč, precej vinilnih plošč, koliko teh plošč imate tudi na CD-jih in koliko vinilnih plošč sega v šestdeseta in sedemdeseta?
No, večino vinilnih plošč sem že zamenjal. Imam kolega, Zvoneta Tomaca, ki prisega samo na vinil in večino plošč, ki sem jih imel, je vzel on, tako da vem, kje so in da so, kot morajo biti. Nekaj jih sicer imam, tako na vinilu kot CD-jev, ker, (premislek) Ne vem, morda zaradi ovitka ali pa sem nanje sentimentalno vezan. Da pa bi se mi zadeve podvajale, kot imajo nekateri po šest ali sedem različic iste plošče, to pa ne.
Ne vem pa točno, koliko plošč imam, ker jih merim na metre. Mislim pa, da imam vinila kakšnih tisoč petsto, CD-jev pa tri tisoč in še nekaj malega! Jaz pravim, nekateri imajo vile, vikende, ljubice? To je drag hobi, ampak večen. Če kupiš cigareto ali pa pijačo, denar vržeš stran! To pa ostane za vedno, vsaj tisto, kar ti je všeč. Naložba pa?.
Če se ozreva po mlajši generaciji - vsi oziroma velika večina sprejema vso glasbo za svojo, pa čeprav se z nobeno ne morejo iskreno poistovetiti. Vse jim je na dosegu roke, vsaka plošča je ob izidu že v domačih trgovinah, že kak teden prej na internetu. Mladi hkrati poslušajo Mile Kitića, Eminema, Linkin Park, Siddharto, pa še kaj starega za povrh?
Jaz mislim, da je to bolj posledica medijskega bombardiranja, agresivnosti in, tudi ponudba je mnoga večja, kot je bila včasih. Točno tako je, kot si rekel - vsak lahko izbira med vsem. Prek trgovin, Interneta, kakorkoli že, danes ni več težava.
Je pa tako, tisti, ki so res neki ljubitelji glasbe, ki jim glasba res nekaj pomeni, bodo skozi proces odraščanja odkrili še marsikaj drugega in ne bodo poslušali vsega, kar danes tako radi rečejo. Jaz pa pač pravim, da sem začel z Beatli, ampak če si v mojih časih omenil neko Marjano Deržaj ali pa Robiča, so se ti smejali! Tega se ni poslušalo, tudi Franka Sinatre ne, potem pa z leti dozorevaš, širiš obzorja in če si pravi, če ti to kaj pomeni, potem boš znal ločiti seme od plevela. Jaz nisem bil nikoli strogo omejen in "zaplankan" v nekaj strogo žanrskega, čeprav je slaba stran tega, da te še bolj udari po žepu.
Jaz imam recimo veliko od countryja, jazza, italijanske in nemške glasbe, in, nekdo posluša samo metal, samo punk, plesno glasbo, karkoli, ne vem in je omejen z ožjim področjem. Če pa širiš zadevo, je to povezano tudi s stroški. In ves črni fond gre potem za te stvari.
Splošni fenomen je dobro vidno pomanjkanje talenta, lastne identitete - vsi kopirajo nekaj in nekoga! Nekoč si potreboval znanje in nekaj sreče, da so te našli pravi ljudje - danes bolj odločata videz in drznost. Je ta nova glasba sploh še glasba?
Težko reči! To je spet povezano s čim hitrejšim zaslužkom in zunaj ni čisto nič drugače. Povsod ista zgodba! Če pogledaš - pojavi se nekdo, ki uspe čez noč, govoriva recimo o Britney Spears in nenadoma imaš deset kloniranih Birtney Spears. Vse so blond, ali pa recimo, pojavi se Jennifer Lopez in takoj se pojavi deset novih Jennifer Lopez! Tudi Avril Lavigne, mlajše, nekoliko bolj agresivne, govoriva lahko tudi o fantovskih skupinah. Ena, dve se pojavita in seveda takoj uspeta, potem pa jih sledi še deset kot po tekočem traku. Čas je naredil svoje, enostavno je treba čimprej dobro zaslužit!
V Sloveniji imamo dva zanimiva fenomena - na eni strani Siddharto in na drugi strani produkte različnih avdicij, tipa Popstars, Idol in še kaj. In če Siddharto od drugih loči to, da so zares nastali kot skupina, pa so kljub temu izjemno popularni predvsem zaradi izredno agresivne marketinške dejavnosti, s katero bi najbrž lahko uspel prav vsak, še tako povprečen band? Ob tem imajo oboji kar nekaj istih oboževalcev oziroma oboževalk?!
No, tega ne vem, nisem jih videl v živo, da bi to lahko rekel, ne enih ne drugih. Pač ni rečeno, da te iste trinajstletnice kupujejo tako Siddharto kot Bepop, jaz ne vem. Jaz sem bil mnogo bolj presenečen, ko si omenil ta fenomen, ko sem po televiziji gledal odlomek nekega koncerta Siddharte iz Snežnega stadiona v Mariboru? Te mladoletnice, stare trinajst ali nekaj takega let, so znale na pamet prav vse njihove tekste, ki so precej zapleteni in nerazumljivi in, ti otroci pač, sami ne vedo, o čem Siddharta sploh pojejo. Mene je to najbolj presenetilo!
Ko sva pri Siddharti - so pač tista skupina, ki je v zadnjem času stopila najbližje glasbeni Evropi in glasbi, ki jo mladina posluša in gleda na MTV-ju in VIVI ter še kje. So morda med našo mladino tudi zato tako zelo priljubljeni? Z njihovimi besedili se je pač nemogoče poistovetiti, glasba ni posebej drugačna ali zanimiva, nastopi pa zgolj posledica mukotrpnih vaj.
Sigurno, tudi to je Siddharta. Ampak, kot sem že zadnjič rekel v tistem intervjuju, če bi jaz znal odgovorit na ta zakaj in kako, če rečem malce karikirano, potem ne bi sedel tukaj v studiu, ampak nekje na Havajih! Ne vem, očitno so dobro delali, veliko vadili, medijsko so bili zelo agresivni, ampak saj pravim. Če bi mi pred tridesetimi leti nekdo rekel, da bo en slovenski izvajalec napolnil stadion Olimpije s trideset tisoč ljudmi, to, to je?
Za katere slovenske skupine se vam zdi, da jih naša javnost pozna preslabo oziroma jih sploh ne pozna? In ne le skupine iz šestdesetih in sedemdesetih, tudi dandanes je najbrž kakšna taka skupina, ki bi si zaslužila več pozornosti, kot jo dobi? Ali jo morda nekateri dobivajo tudi več, kot si jo zaslužijo?
Vsekakor Hiša, to je eden tistih bandov, ki ga daš lahko kamorkoli, tako dobri so. Pa če jih boš vprašal, koliko so prodali, morda nekaj sto izvodov?! Meni so bili zelo všeč, pa ne delajo več, tudi Dan D iz Novega Mesta. Eni redkih pravih rockerjev, mislim, rock bandov pri nas, dobro zaigrano, dobro zapeto? Vsekakor so si zaslužili več pozornosti, kot so jo imeli, kot so jo dobili in seveda veliko manj, kot jo ima nekdo drug, pomembno je, pri kateri hiši delaš, koliko vložijo vate in podobno.
Mnogo je tudi skupin, ki niso tako zelo obremenjene z uspehom delajo glasbo iz veselja in ljubezni, pa se potem njihove plošče prodajajo za 500 SIT?!
Ali pa še manj, ja! Sicer, vedno je bilo tako in ogromno je bilo teh skupin, mnogi člani so že pokojni, govoriva o tujih, ki se sedaj obračajo v grobu, ker govorijo, da niso nič prodali in nič naredili. Tudi če pomislim na te hip-hop in rap izvajalce, ki se danes prodajajo?! Mislim, danes nekateri res ne vedo, ampak, krivica je vedno bila in tukaj ni kaj. Kakorkoli gledaš, na žalost!
Morda beseda ali dve o Globokih grlih, ob koncertu in številnih razpravah je Zoran Predin, duhovni oče Globokih grl, izjavil tudi, da bi morali v šolah otroke že od malih nog učiti tudi o popularni glasbi - od Avsenikov pa do kdo ve koga! Zdaj jih obremenjujejo le s klasično glasbo, kar se večini zdi dolgočasno!
Jaz to absolutno podpiram, ker človeka, še posebej pa otroka, je treba znat pritegniti. Jaz se spomnim, ko sem še hodil v gimnazijo in smo imeli profesorico za angleščino in nam je v branje prinesla pesmi Boba Dylana. Glasba bi morala biti poučevana na tak način, čeprav, tukaj že vidiš nek SAZAS, kako so vrednotene opere, resna glasba in koliko večjo plačo prek avtorskih honorarjev dobivajo. Za razliko od izvajalcev popularne glasbe. Tako je vedno bilo in tudi, če pogledam v naši hiši, popularna glasba je, ah (zamahne z roko), resna je pa že nekaj pravega. To je nekaj vredno in nekaj pomeni!
Ste bili zaradi teh, za nacionalko (pre)drznih izjav, tudi degradirani, če lahko tako rečeva?
Hja (smeh in premislek), meni ni bilo nikoli nerodno ali karkoli, kar sem mislil, sem vedno tudi povedal, kritiziral, vedno in vsakemu v obraz. Tudi, če smo kolegi! Včasih je problem, ko te nekdo vpraša 'Kaj pa misliš o plošči?' in če ti je fina, če ti je všeč, potem je lahko reči vse, če pa nič potem pa nekaj mencaš in ne veš, kaj bi rekel, nočeš ga užalit, prizadet, kljub vsemu je v vsako ploščo vloženega kar nekaj truda? Nekateri so taki, da vzamejo na znanje tvojo kritiko in mišljenje, pri veliki večini je pa dostikrat tako, da jim ni čisto vseeno.
Je mogoče, da bo kdaj nastala in tudi uspela popolnoma umetna skupina, ki sploh ne bo obstajala v fizični obliki - vse bo šlo le prek želja oboževalcev in bo delovala kot si bodo ti želeli. Potrebno bo le pritiskati na prave tipke in vse bomo imeli pred očmi, na velikem zaslonu, prek katerega bomo jedli, hodili v naravo, poslušali in gledali glasbo, vas je strah takšne nenaravne prihodnosti?
Danes je mogoče čisto vse in žal tudi to. In karkoli se zgodi, mene ne more več presenetit. Tudi, ko gledam te računalniške zadeve, ne glede na to, koliko imam pojma o njih, prav neverjetno je, kaj vse se dogaja in kaj je mogoče in to je vse! Ne vem, tudi če pogledaš pirate, ki bi jih vsi tako radi dobili - oni so vedno vsaj en korak naprej! Vse je mogoče, vse se da! Pred leti, če se spomniš, je bila tista afera z Milli Vanilli?! Tisti Farian je našel dva črnca, ki sta pela v živo, mislim, v živo, nastopala sta in bila na odru popolna, do sekunde natančna. Potem je enkrat v ZDA, kje drugje, prišlo do tega, da je dobesedno počil trak in izkazalo se je, da blefirata. Sicer, teh primerov je bilo še cel kup?
Sam ste se že nekajkrat opredelil kot nasprotnik rap glasbe - potemtakem v njej ne vidite nekakšnega folk uporništva enaindvajsetega stoletja? Zanimivo je tudi, da se je rap glasba pravzaprav izjalovila - v osemdesetih je šlo sprva za zabavo in nato za opozarjanje zatiranja Afroameričanov, sledilo je obdobje gangsterskega rapa, zdaj pa v večini primerov zelo bogati fantje prepevajo o tem, kako ubogi so, mnogi pravijo, da je edini iskren raper ostal Eminem, ki pa ga krasijo mnoge druge sporne izjave?!
Veš kaj, jaz enostavno nimam toliko časa in volje, da bi se usedel, se poglabljal in si prevajal, kaj vse mi hoče nekdo povedat. Dobro, to je - bičati nekoga, nekaj pridigati, obenem pa v žepu obračaš toliko in toliko milijonov (smeh). Drugo je, ko si res nekje na robu preživetja, pač ne gre, potem pa postaneš del establishmenta in zadeva postane malce smešna.
V filmu 8 Mile je prikazano, kako nekdo igra raperja z ulice, doma imajo milijone, hodil je v privatne šole in podobno?
No, tega filma nisem gledal, ampak, edino kar vidim tukaj po pozitivni plati je, da je še vedno boljše, da pojejo, kot pa da bi ti isti ljudje na ulici prodajali drogo. Ker drugače bi počeli ravno to! To so počeli prej, potem jim je pa uspelo in recimo, da sedaj vsaj počnejo nekaj koristnega.
Ravno tako kočljiva tema utegne biti tudi glasba bivše skupne države, moderni izvajalci so pač priljubljeni med mladino, pa tudi med njihovimi starši, medtem, ko jih nekoliko resnejši glasbeni poslušalci nimajo preveč v čislih. In če te glasbenike pustiva ob strani - kaj menite o generaciji šestdesetih in sedemdesetih - Time, Smak, Drugi način, zgodnji Bijelo dugme, YU Grupa, Korni grupa, Indexi, zgodnji posnetki Zdravka Čolića, rock'n'roll obdobje Riblje čorbe in Azre?!
Tako ti bom rekel, ko smo mi odraščali, je bila vsaka domača glasba nekaj slabšega! Vsaj tako sem mislil, ta krog, v katerem sem se osebno gibal. Ne bom govoril za vse, ampak zase. Težave so bile tudi glede plošč, ker je bila ponudba izredno slaba, celo tukaj v Ljubljani. Ampak ne glede na to, skupine, ki si jih omenil, to so vse odlične skupine.
Jaz sem jih poslušal, veliko večino, tukaj v Ljubljani, bodisi na koncertih v Študentskem naselju ali pa na BOOM Festivalih in zares, to so bili odlični glasbeniki in še vedno so. In ti posnetki, mnogi so izdani šele sedaj, dokazujejo, da so skupine prestale zahteven test časa. Skupine, ki si jih omenil - Time, pa Korni grupa, YU Grupa, še prej Grupa 220 in Crveni koralji, še posebej pa Drugi način, vse to si zlahka postavil ob bok drugim, mislim tujim izvajalcem, ampak, enostavno.
Takrat tudi, če si omenil nemško ali pa italijansko glasbo, vsaj to slednjo je bilo moč videti po televiziji, ampak meni je bil že jezik skrajno zoprn, pa je bilo v sedemdesetih ogromno odličnih skupin. In da, te naše izvajalce bi zlahka postavil ob bok kateremukoli tujemu glasbeniku.
Skozi leta se je namreč razvil nek stereotip, da ste vi popoln nasprotnik jugoslovanske glasbe, brez izjeme?!
Ne, to pa sploh ne! Imam svoje pomisleke glede teh novih izvajalcev, ker se mi vse skupaj zdi izkoriščanje, ker se vse preveč pojavljajo v naših medijih, karkršnihkoli že. Cenim tudi Parni valjak, čeprav so nekoliko mlajši in ne več tako zelo rock, ali pa Zdravka Čolića - takega najbrž ne bo nikoli več! To so bili milijoni prodanih plošč! Ta potrošna glasba pa, izvajalci kot so Danijela, Petar Grašo, ta Cetinski in še mnogi drugi, me ne prepričajo! Sploh pa instrumentalna podlaga, ki sloni na grško-turškem melosu in? citiral bom še enega našega poslušalca.
Ko se je pred leti pojavila Ana Gabriel, najbrž jo poznaš, in ko smo jo nekajkrat zavrteli, enkraten glas, čeprav ima nekaj mehiških motivov, je nek poslušalec klical in sem bil ravno pri telefonu, pa je razvil zelo zanimivo tezo. Zakaj je ta glasba pri nas tako zelo vžgala?! Zato, ker kakorkoli to želimo, a ne moremo skriti, se tudi v naših telesih pretaka ciganska kri. Mislil je sicer reči balkanska, rekel je pa kar ciganska! Ampak nekaj očitno je na tem, zapuš?ina bivše države, ljudje jo imajo, vsaj sodeč po prodaji, radi, ampak mene ne prepriča, ker se z njo preprosto ne moremo identificirati.
Edini, ki me je uspel prepričati od te mlajše generacije, je Gibonni. Čeprav, ko ga poslušaš, spet vidiš, kje vse je jemal. In tako se spet vračam na Raya Charlesa in njegovo izjavo, da je treba jemati pri dobrih. V Giboniju tako slišiš Stinga in še marsikaj drugega, po principu od do, vse skupaj pomešaš z 'našim' melosom in je, res pa je tudi to, da je imel ob sebi vedno odlične glasbenike, je dober interpret, pevec in, da, eden redkih te mlajše generacije, za katerega lahko rečem, da me je prepričal. Ima tudi veliko kilometrine, nekaj let je nastopal po tujini in vse to se pozna. Vse ostalo pa, ne glede na prodajo in priljubljenost, me žal ne uspe prepričat!
Je mogoče sklepati, da je bil tisti pravi rock'n'roll od nekdaj tudi politična opozicija? Šestdeseta so postregla z odlično glasbo, ko se je odvijala kriza hladne vojne, konec sedemdesetih se je v Veliki Britaniji pojavil punk kot upor monarhiji, skandinavske države slovijo po glasbenih ekstremih, v ZDA se dandanes spopadajo z Bushem in njegovo politiko, tu je seveda tudi Bora Đorđević? Gresta rock oziroma glasba in politika z roko v roki ali ju sploh ne bi smeli združevati, tako kot ne s športom?!
Ah, jaz mislim, da je to samo pozitivno! Vse se je dogajalo v duhu nekega časa in vsi ti, ki si jih naštel, so v določenem času nekaj pomenili. Nekateri so bili bolj ekstremni, bolj politično aktivirani, lahko rečemo tudi osveščeni. Meni je bila vedno primarna glasba, kot sem že omenil! Jaz sem vedno najprej slišal muziko, to me je najprej prevzelo, potem so me, nikoli me ni nek tekst prepričal v nekaj in tudi sam nisem nikoli v besedilih iskal različnih pomenov. Niti nisem kak poseben pesnik ali poet, da bi bil tega sposoben.
Zadnjič me je ena spraševala, za Stairway to heaven, kaj pomeni, pa je bilo o tej skladbi povedanih že ničkoliko zgodb. Nekateri me ne razumejo, vendar meni to ni bilo pomembno, ampak bolj gledam, kako je bilo nekaj zapeto, odigrano, vse ostalo je pač dodatek. V spominu ti ponavadi ostane refren ali pa kakšen riff skladbe, da pa bi se poglabljal v pomene in kaj je hotel kdo povedati s kakšnim tekstom, to pa ne! Vsak pač najde svoj pomen!
Zadnjič sem bral nek intervju, Yes bodo praznovali tridesetletnico delovanja in bral sem za Iana Andersona, da še sedaj ne ve, kaj je hotel povedati v kakšni pesmi. Besedila so tako zapletena in dovršena, da in tudi, če vprašate njega, dejansko ne bo znal povedati. To je stvar trenutka in počutja, bilo je in je še vedno.
Tudi festivali so v preteklem desetletju spremenili svojo podobo in namen - nekdaj so se na festivalih ljudje družili zaradi glasbe, danes gre zgolj še za druženje, pa še to je bolj modna muha kot ne? In ko govoriva o festivalih - na Montereyju sedeminšestdesetega so se prvič pokazali zares izjemni glasbeniki (The Who, Jimi Hendrix, Otis Redding, The Mamas & The Papas,...), ki so bili le dve leti kasneje na Woodstocku že na vrhuncu slave, na Isle of Wight leta sedemdeset pa je njihova zvezda že zahajala. Kateri izmed teh festivalov je bil po vašem mnenju pomembnejši?
Meni osebno je Monterey bolj pri srcu, bil je bolj iskren, malo manjši in morda mi je bližji prav zaradi Hendrixa in Reddinga, ki sta dala takrat res vse od sebe, morda je bil to tudi vrhunec v njuni karieri, kar se tiče živega nastopanja. Seveda, brez Woodstocka ne gre, ne glede na to, da kot sem že nekajkrat rekel, pri nas smo o Woodstocku poslušali šele nekaj let kasneje.
O tem ni takrat nihče poročal - ne kritiki, ne radijske postaje ali časopisi. Danes je vse bolj komercialno, usmerjeno zgolj k zaslužku, imaš ogromno neke ponudbe, glede vsega. Takrat nismo imeli kaj - igrali smo fuzbal in kozo klamf in to je bilo to. Nikamor nisi mogel iti, ni bilo klubov, ni bilo Interneta, in, jaz se spomnim, da sem v svoji ulici prvi dobil kolo, Pionir, modre barve in potem smo se vsi vozili z njim. Z glasbo je bilo pa ravno tako, preprosto ni bilo in zato si užival v tistem, kar si imel. Danes imaš pa vse na dosegu roke, klikneš na gumb, pa si v Ameriki ali kjerkoli.
ŠTOS je po štirinajstih letih postal legendaren in vi se boste nekoč poslovili. Obstaja kakšna možnost, da bi kdo za vami prevzel krmilo in ga pripeljal do dva, morda tudi tri tisoče oddaje?
No, če bi kdaj prišlo do tega, da bi ga kdo želel prevzeti, bi bil Zvone Tomac vsekakor primeren kandidat, ker je odlično podkovan v stari glasbi in mislim, da bi z nekimi napotki zadevo z lahkoto peljal naprej še nekaj let. Ker, tukaj ni stvar le v živem govorjenju, ampak, (premislek), gre za sestavljanje oddaj, treba je poznati dejstva, glasbo. Tudi Vene (Jernej) bi bil primeren, to so fantje mlajši petnajst let in to je, ravno nekje tisoč oddaj. To se da naučit, moraš imeti veliko volje in moraš biti iskren, to se mi zdi zelo pomembno.
Ljudje znajo predvsem iskrenost ceniti in spoštovati in to vidim sedaj. Pogosto srečam koga, ki mi prizna, da je včasih gledal Sobotno noč, zdaj pa ga novi voditelji ne uspejo prepričat. Jaz sem jih uspel prepričati že z najavo in pojavo! Zdaj je poudarek nekoliko bolj na mainstreamu, jaz sem pač lahko govoril o starejših izvajalcih, čeprav, kot se dejal prej, sem podkovan tudi v sodobni glasbi. Vendar, kje je tukaj štos?!
Ko ravno govoriva o Sobotni noči, nekdo mlajši govori in razpreda o izvajalcu, ki (premislek) voditelj je tako mlad, da ga v času cvetoče kariere nekega glasbenika sploh še ni bilo na svetu. Jaz lahko rečem, in sem vesel, da sem vse, o čemer sem pripovedoval, tudi doživel. Sem ravno prav star, da sem začel s tem beat boomom, potem je prišla revolucija šestdesetih z Beatli, pa flower-power, sredi sedemdesetih je prišel disko boom, pa punk, metal, osemdeseta z novim valom in elektronsko glasbo in podobnim, vse to sem doživel! In vse te izvajalce, o katerih govorim, sem videl v živo. Marsikatero stvar lahko povem iz prve roke, naj bo to o Bruceu Springsteenu ali Jethro Tull, seveda, žal mi je pa za Hendrixa, da ga nisem uspel videti.
Vam je kdaj žal, da se niste morda rodili nekaj let prej, da bi šestdeseta doživeli še bolj intenzivno!
No, recimo Hendrixa bi lahko videl, pa mi je dobesedno pobegnil. Imel sem ponudbo, ko je '69 igral na Dunaju, Bončina me je klical, da ima prevoz, če grem z njimi! Jaz pa nisem imel potnega lista! Nisem še odslužil vojske in potni list sem imel skupaj z mamo. Tako bi morala iti še ona in pač naslednje leto je potem umrl. Imel sem ga možnost videti v živo! Tako blizu je bilo, on mi je res pobegnil, drugače pa, tiste, ki so nekaj pomenili, sem videl!
Zadnjič sem naletel na članek, po katerem bi super skupino sestavljali Keith Moon, Flea, Chris Martin, Jimi Hendrix in Bono? Če bi imeli možnost sestaviti najboljšo skupino vseh časov - kdo bi igral in pel v njej?
To, to je izredno težko, kot najboljše plošče ali skladbe in podobno. Že tisti, ki so zgoraj v Nebesih, bi sestavili mnogo boljši band, kot je pa tale. Vsaj zame, recimo, Hendrixa bi vsekakor pustil, že za Moona pa težko rečem. John Bonham mi je bil dosti boljši, tudi Mitch Mitchell ni od muh, no, pa zdaj govoriva o živih. Recimo Jon Hiseman od Colosseum, Tom Aldridge, ki je bobnal v eni zadnjih postav Thin Lizzy, ko sva pri bobnarjih.
Basisti, (premislek), vsekakor Stanley Clark ali pa Jaco Pastorius, ki sodita v jazz-rock, recimo, sploh pa v primerjavi s Fleo. Zdaj, klaviaturistov je, kolikor jih hočeš. Brian Auger, Jimmy Smith, jazzerji, ki pa so mi res všeč in imajo nesporno kvaliteto.
S pevci, vprašanje stila, tukaj bi moral pogledati bolj k rock ali vsaj blues pevcem, (znova premislek) Prej kot za Bona bi se odločil za Paula Rodgersa iz Free, Bono kot Bono pa, saj ne, da mi ne bi bil všeč, le kot pevec se mi zdi tako zelo dober. Tukaj sta tudi Otis Redding in Sam Cooke, ki sta iz soul šole, a vseeno. Je pa to res nemogoče! Tudi Glenn Hughes recimo, ki je bil Gillianova menjava pri Deep Purple, on je vstal od mrtvih, zdaj je pa fenomenalen. Droge, alkohol in vse to, zdaj, pri dvainpetdesetih pa poje, da težko verjameš, dosega strašne višine?
To je tako težavno, kot recimo sestaviti lestvico najboljših plošč. To je nemogoče, ni variante. Kolikor ljudi, toliko čudi. Jaz odprem revijo z neko tako lestvico in vidim, da so med prvih deset Nirvana, ali pa neki Travis, raje sploh ne gledam naprej. Škoda časa! To je od časa do časa, podobno kot pri športnikih.
Zdaj imamo recimo ta primer z najboljšim nogometašem zadnjih petdesetih let. Brane Oblak?! Nihče se ni spomnil na Popivodo, mislim, da je dobil dva glasova, ampak, on je bil tista leta najboljši strelec nemške Bundeslige! Igral je za Braunschweig, v sedemdesetih in tista leta doseči nekaj takšnega, ampak, tukaj gre tudi za osebni okus in to je izredno težko!
Ste v mladih letih kdaj igrali ali sodelovali pri kakšni glasbeni skupini?
Ne, jaz nisem nikoli igral. Brat (Milan oz. Mi) je igral bas kitaro, on je bil v tej prvi zasedbi Oko, takrat so bili še Rož'ce oziroma Yeti Experience so bili, še pred Oko. Kavec je bil v tej zasedbi, moj brat je igral bas, bobnar je bil pač hm, sedaj je profesor na Srednji ekonomski šoli, svetovni popotnik, Andrej Strmecky. Oni so takrat veliko igrali, moj fotr je bil šofer, jaz sem bil pa ene vrste roadie (smeh). Bili smo v Velenju, Kranju, naokoli, no.
Sam pa nisem nikoli igral. Hotel sem, seveda, celo v glasbeno šolo sem hodil, na Glasbeno šolo Franca Šturma, ampak mene so silili v drug inštrument, tako da potem ni bilo nič od tega.
Zaradi neomejenega roka trajanja in genialnosti glasbenikov mnogi primerjajo klasične skladatelje in glasbenike in to slavno generacijo šestdesetih. Je primerjava na mestu?
Vsekakor, taka primerjava je čisto na mestu. Če pogledamo nekega Hendrixa, Claptona, ali pa Jeffa Becka, Pagea in še marsikoga, ustavil sem se pri kitaristih, to so izjemni avtorji, tako instrumentalno kot tekstovno in tudi njihove skladbe bodo ostale večne. Na nek način klasika, brez dvoma.
Ostane mi le še reči hvala lepa za izčrpen pogovor in še obilo dobrih oddaj v prihodnosti!
Hvala enako.
