Skupina Hiša je za mnoge poznavalce in sladokusce slovenske glasbene scene nekaj najboljšega, kar je moč na naših tleh slišati, za veliko večino pa žal še vedno neznanka. Za seboj imajo deset let delovanja, pet avtorskih plošč in eno ploščo s pesmimi Neila Younga. Nekaj dni pred tradicionalnim koncertom v Trbovljah smo se pogovarjali z glavnim kitaristom in pevcem, Andrejem Gučkom.
Morda za začetek - zakaj ime Hiša? Se v tem skriva kaj simbolnega - štirje stebri, fasada in zunanji izgled nista pomembna, temveč je pomembna vsebina... vaša glasba ni na prvi pogled čisto nič posebnega, a ko ji človek enkrat prisluhne in jo sliši?
Ime je nastalo čisto po naključju in nima nobene zveze z našo glasbo. Če pa vzameš, da neka nezavedna povezanost v poimenovanju obstaja, pa je ena od možnih interpretacij tudi ta, ki jo navajaš.
Lansko leto ste praznovali desetletnico obstoja, vendar se je omenjala tudi letnica 1982?! Kdaj in kako je Hiša nastala?
Za začetek smo vzeli leto 1992, ko smo se zbrali v današnji postavi. Takrat smo postali pravi band in kar je najpomembneje, odločili smo se, da bomo resno delali. Prej je bilo vse skupaj bolj najstniška zabava.
Kakšni so bili potem začetki - ste že tedaj igrali lastne skladbe ali je repertoar temeljil na predelavah slovite west coast scene?
Prazačetek vsake skupine je vedno preigravanje, vendar sem imel leta 1992 že dovolj lastnih pesmi, tako, da smo na 'pravem' začetku HIŠE začeli predvsem z lastnimi pesmimi. Repertoar na prvih koncertih pa je bil seveda mešanica, pol-pol.
Prvenec s preprostim naslovom Hiša ste izdali leta 1994 in takrat presenetili glasbeno javnost - skupin s tako zanimivimi besedili in dokaj klasično rock instrumentalno podlago pravzaprav ni bilo?
Za presenečenje je poskrbela predvsem vokalna plat skupine. Način, kako so bili vokali odpeti, predvsem zbori, posebno 'zlitje' glasov, ki ga dejansko lahko slišite samo pri skupinah zahodne ameriške obale 60 in 70-tih let. Mi smo se s tem veliko ukvarjali in tako, kot so se povezali naši glasovi, smo se tudi mi. Šele potem lahko proizvedeš 'magic'.
Ob prvencu je treba omeniti tri zanimive priredbe, ki ste jih ustvarili - uglasbili ste besedilo Janeza Menarta Spoznal sem in Uroša Zupana Trbovlje, obenem pa ste ustvarili enkratno priredbo zelo znane skladbe kvarteta Crosby, Stills, Nash & Young Teach your children. Kako težko je v glasbo prenesti poezijo oziroma prirediti klasiko rock glasbe?
To je seveda klasičen problem prevajanja. Nemogoče. Obstajajo samo bolj ali manj posrečeni poskusi. Če se stvari lotiš z veliko odgovornosti, lahko upaš na boljši izid. Včasih pa rabiš tudi nekaj predrznosti in norosti, da sploh lahko kaj narediš.
Obstaja možnost, da bi kdaj izšel ponatis izredno iskanega prvenca?
Vprašanje morate nasloviti na našo založbo, RTV ZKP.
Z vsako ploščo ste se potem nekoliko spreminjali - Neskončna pot je bila nekoliko ostrejša, mislim, da ste jo v nekem intervjuju sami označili kot country grunge? je šlo morda za vpliv Neila Younga, ki je v tistem času sodeloval s Pearl Jam?
To se je zgodilo kasneje. Nas je takrat oplazila energija največjega grunge banda Nirvane.
Neil Young je zaznamoval vašo naslednjo ploščo, ki ste jo posneli na njegov 50. rojstni dan v oddaji Janeta Webra, izšla pa je šele dve leti kasneje. In prav po plošči Youngovih priredb Illusion anyway vas morda ljudje najbolje poznajo. Je bila ta plošča, glede na količino odličnih avtorskih skladb, morda napačna odločitev, saj vas je usodno zaznamovala?
Je že tako, da je človeška mentaliteta takšna, da hoče videti drugega žrtvovanega. Vendar tisti, ki se hoče tega otresti, lahko vidi, da smo sposobni narediti dobre lastne pesmi in da lahko tudi dobro zaigramo določene tuje stvari.
Sledili sta dve zelo različni plošči Kompas srca, na kateri ste pokazali avtorsko zrelost in pa Nevarna razmerja, ki daje vtis, kot da je bila ustvarjena precej na silo veliko število priredb, žanrsko zelo mešana in raznolika, ne deluje kot povsem vaša plošča?!
Tako gre to. Dol in gor. Najpomembnejša pa je Ljubezen, ki te napaja, da v tem kar delaš, vztrajaš.
Lansko leto ste, tik pred praznovanjem desetletnice v rodnih Trbovljah, izdali vaš zadnji avtorski izdelek - Silicijevo nebo. Izredno kratka plošča, ki ob poslušanju spomni na ploščo Crosby, Stills and Nash istoimenskega tria - odlična, osebno izpovedna besedila, zelo čutna glasbena spremljava?
Ponosni smo na to ploščo. Na plošči je deset pesmi. Osebno menim, da je nekje od devet do trinajst pesmi neko optimalno število pesmi za rock ploščo, ki še omogočajo v duhu poslušalca ustvariti neko celoto, duh plošče v katerem z enako močjo sijejo vse pesmi. Če ne se plošča razbije.
Od kod sploh naslov Silicijevo nebo? Na sami plošči je prekrasna slika, ki jo je v naravi moč velikokrat opaziti, ko po zelo jasnem dnevu sonce počasi zahaja za obzorje. Sama podoba se močno navezuje na vašo skladbo Uspavanka s prvenca - a od kod barva silicija?
Z 'barvo' silicijevega kristala je presvetljeno nebo naše kulture. Kibernetske kulture. Ni vse, kar je novejše, bolj sofisticirano, bolj virtualno, tudi že boljše. Žensko telo je še vedno toplo in mehko. Svet hrepeni po dotiku, a izgleda, da se od njega vse bolj oddaljuje. Mogoče je katastrofični stik letala in trgovinskega dvojčka žalostna prispodoba tega hrepenenja. MTV in 11. september.
Mnogi uspeh skupine pogojujejo z agresivnostjo založbe. Delujete pod okriljem nekdaj velike ZKP RTV Slovenija, ki pa očitno za vas ne stori prav veliko. Vaše koncerte je žal moč prešteti na prste ene roke, plošče se ne prodajajo najbolje, posnet imate en sam videospot? je težava v založbi ali morda kje drugje? Če pustimo ob strani, da ne delate komercialne, temveč predvsem kvalitetno glasbo za nekoliko zahtevnejša glasbena ušesa!
Če vzamem za izhodišče, da je to kar praviš problem, potem lahko v tem duhu tudi nadaljujem, če pa vzamem, da morajo nekatere stvari biti tudi takšne kot so, pa kar naenkrat ni problema.
Bi se bili pripravljeni prodati kakšni večji oziroma agresivnejši založbi, da bi le uspeli in se prebili do vrha? O prodaji seveda mislim, da bi se morda nekoliko spremenili, prilagodili, skratka postali bolj 'prijazni' za poslušalstvo?
Seveda si vsak glasbenik želi uspeha, točno takšnega kot so ga pri nas na primer doživeli Siddharta.Vendar pa, kar je lahko vsak doživel kjerkoli, ni potrebno postati rock zvezda, da bi prišel do spoznanja, da potem ne boš nič bolj odrešen trpljenja na svetu, morda celo nasprotno. Kajti potem, ko se bo zgodil največji uspeh, boš moral ugotoviti, da se boš moral, če ga boš hotel prenesti, vrniti k stvarem, ki so bile že na začetku. Imeti rad glasbo in ljudi, s katerimi jo igraš. Da bo po uspehu še vedno tako, uspe redkim. V tej luči je uspeh lahko sredstvo za kvalitetnejše delo, srečo ali pa pogubljenje in v tem smislu imamo do njega razmerje kot do tigra v živalskem vrtu. Občuduješ in bojiš se ga. V prilagajanje pa ne verjamemo kaj dosti, a ni danes že tako dosti prilagojenih in prijaznih?
Lahko vzrok za izvirnost in nenavadnost vaše glasbe iščemo tudi v dejstvu, da plošče oziroma skladbe ustvarjate po lastnem urniku in na vas nihče ne pritiska - sponzorji ne čakajo, managerji nimajo praznih denarnic, horde najstniških oboževalk ne pogrešajo vaših obrazov?!
Gotovo. Ampak to je bila naša odločitev.
Je v Sloveniji še kakšna skupina poleg vas, ki skrbi za to zanimivo tradicijo west coast glasbe in bi utegnili biti vaši nasledniki - za vami je že deset let, deset let je vsaj še pred vami, a najbrž ne boste vztrajali tako dolgo kot Stonesi?
Imena ne vem, gotovo pa je. Se ti zdi, da Stonesi že dolgo vztrajajo?
Kaj vas je sploh pritegnilo, da ste se začeli ukvarjati z glasbo?
Užitek, ki ga občutimo, ko igramo. Glasbe te zadene.
Ste se morda že znašli na tako nizki točki, ko ste bili prepričani, da tako ne bo šlo več naprej in ste bili že tik pred koncem glasbenega udejstvovanja? Ustvarjalne in tudi osebnostne krize so pogosto prisotne pri mladih glasbenikih, ki so nekako obsedeni z uspehom in slavo, ki po njihovo mora priti? Vi pač nadaljujete svojo pot ne glede na vse?
Nikoli nismo razmišljali na tak način, enostavno imamo radi to kar počnemo in to bomo počeli do konca življenja.
V zadnjih letih smo priče vsem mogočim povratkom, tako skupin kot tudi določenih glasbenih zvrsti. Je moč sklepati, da ste vi z vašim videnjem rock glasbe še pred časom in da bo ta revival šele prišel in takrat vas bodo vsi trepljali po ramenih Češ, vi ste pa res dobri, ko igrate takšno glasbo, le kako vam to uspeva?!
To se je že zgodilo. Ko se je na MTV-ju začel trend 'unppluged', smo mi po Sloveniji že koncertirali na tak način.
Zadnjič ste tudi omenili, da imate že pripravljenega kar nekaj novega gradiva in da ste tik pred snemanjem? Se bo glasba kaj spremenila ali ostaja vse tako kot mora biti - v Hiša stilu?
Tik pred snemanjem nismo. Stvari pa se vseskozi spreminjajo, le Resnica ne.
Pred vrati je tudi vaš tradicionalni koncert v Trbovljah - pripravljate kakšno presenečenje? Morda kakšnega posebnega gosta, nove skladbe?
Ja, pripravljamo presenečenje.
Hiša najbrž ostaja Hiša in če bo kdaj doživela vesoljni uspeh, ga bo zgolj kot taka - iskrena predvsem do samih sebe!
Temu uspehu pa smo že nazdravili.
Obilo navdiha in uspeha še naprej!
