Brez Butthole Surfers, ki bodo v ljubljanski Festivalni dvorani na ogled v nedeljo, 27. aprila si ne moremo predstavljati alternativnega rocka. So skupina, ki v svojem dolgem in bogatem opusu ni le združila punk, psihedelijo, heavy metal, dub, elektroniko in še kaj konkretnega, ampak je vedno znova sprevračala glasbena pravila, izzivala javno moralo in kršila družbeno-kulturne tabuje. Konverititi z obrazom so preživeli marsikaj, dali čez še več, nikoli pa niso izdali svoje norosti. Ostali so ironični in lucidni. Kdor jih jemlje resno, je blazen!
»Kdor čaka, dočaka!« je dober ljudski rek ob obisku te teksaške glasbene karavane, ki je bila v postpunkovskih osemdesetih in v alternativnih devetdesetih letih vsaj dvakrat na poti v Ljubljano. V tretjem desetletju gre rado in Butthole Surfers prihajajo k nam na pravo (legendarno) mesto, v Festivalno dvorano, kjer so se v polpreteklosti v organizaciji Ropota zvrstili Nico, Christian Death, Laibach, Sonic Youth, Pere Ubu, Ekatarina Velika, Diamanda Galas, Dinosaur Jr., Rapeman, Swans, Bad Brains - vzori in vrstniki Butthole Surfers. V Ljubljano prihajajo v obnovljeni postavi. Ob idejno-ustvarjalnem jedru – ekscentričnemu pevcu Gibbyu Haynesu z vokalnim modulatorjem Gibbytronix, picajzlastem kitaristu Paulu Learyu in tribalnem bobnarju Kingu Coffeyu – bosta še basist Jeff Pinkus in tolkalka Teresa Nervosa. Se pravi, najzloglasnejša postava Butthole Surfers, ki je zakrivila prelomne albume Rembrandt Pusyyhorse (1986), Locust Abortion Technician (1987) in Hairway to Steven (1988) ter z albumom Independent Worm Saloon (1993) sprožila veliki skok v glasbeni biznis.
Butthole Surfers sodijo med reprezentativnejša imena ameriškega posthardkora. Z Big Black, Black Flag, Scratch Acid, Swans, Sonic Youth, Minutemen oziroma fIREHOSE, Meat Puppets, Killdozer in drugimi so rušili zidove in premikali meje imed undergroundom in mainstreamom. Njihova subverzivna godba je že v 1980. letih segla v našo vas in kdor je takrat slišal štikle kot so Hey, The Shah Sleeps In Lee Harvey's Grave, Something, Lady Sniff, Moving To Florida, Creep In The Cellar, Sweat Loaf, Human Cannonball, KUNTZ, jih ni mogel pozabiti, ampak jim je sledil z novimi, mlajšimi rockovskimi rodovi v 1990. leta. S skupinami Jane's Addiction, Living Colour, Nine Inch Nails, Ice-T, Rollins Band, Red Hot Chilli Peppers so bili Butthole Surfers vzor in protiutež grungu ter tudi drzna zastavonoša alternativne rockovske nacije. K temu ni pripeljalo le Gibbyevo sodelovanje s skupino Ministry v njihovem nepozabnem avtomobilskem hit-rodeu Jesus Built My Hotrod, njegovo druženje z vzhajajočimi filmskimi zvezdami kot je Johnny Depp ali že omenjena plošča Independent Worm Saloon, na kateri so se spečali s producentom in basistom Led Zeppelin Johnom Paulom Jonesom, ampak tudi zlata naklada albuma Electriclarryland (1996) in hit-singel z njega Pepper, s katerim so segli v sam vrh Billboardove lestvice. Butthole Surfers so vedno znova ostajali zvesti tehniki reza in kot najporednejši učenci Williama S. Borroughsa so secirali in na novo sestavili svojo zgibanko rokenrola.
Izzivalna glasba, provokativni nastopi, umetniški absurdi, diletantski izpadi, odtrganost in zamaknjenost, neresnost in zafrkancija dela Butthole Surfers »enfant terrible«. S parafraziranjem, delanja norca in naslanjanjem na Black Sabbath, Hendrixa, Donovana, Dicks, Jefferson Airplane, 13th Floor Elevators so presnavljali rockovsko zakladnico, ji dali novega elana in stopili ob bok številnim velikanom rocka. Po lanski vrnitvi po nastopu na alter-veledogodku All Tomorrow's Parties, na katerega so jih povabili Melvins in sam Mike Patton, je postalo jasno, da je obnovitev najsubverzivnejše postave Butthole Surfers dobrodošla glasbena injekcija adrenalina za moderne glasbene tokove, ki so zapadli v vse preveč predvidljiv in politično korekten balast.
Za Butthole Surfers
