Po EMI in Eurosongu sem se v sobot sadomazohistično lotil še spremljanja Melodij morja in sonca. Sadomazohistično ne le zaradi tega, ker je vse skupaj trajalo do pol enih zjutraj, temveč predvsem zaradi dejstva, da je slovenska popularna glasba padla na zares hudo nizko raven.
Portoroški Avditorij STOP Lorella Flego kaže prelestno dolge noge STOP Mario Galunič skuša dobrikati vsem STOP v italijanščini in slovenščini STOP žirija in ljudstvo se še enkrat več nista strinjala STOP predvidljivo in naporno dolgočasno STOP
To je bilo telegrafsko, zdaj pa se zazrimo še v drobovje festivala. Že v petek zvečer - na večeru mladih, se je videlo, kaj bomo lahko občudovali tudi v soboto. Poceni ponaredke tujih ali večjih slovenskih zvezd in spominjanje oziroma obujanje starih, domnevno boljših časov. Pa saj vsi dobro vemo, da so bila osemdeseta za glasbo, sploh pa v Sloveniji, daleč najslabša!
Na mladem večeru je sicer zmagala skupina Lil' Raay & R'N'B Wannabes s skladbo Otrok nove glasbe. Za njihovo glasbo velja predvsem zadnji del njihovega imena in sicer želja biti nekdo drug. In če pustimo vse to ob strani - le redki so se po dolgih letih, ko niti niso bili več tako mladi, iz tega mladega večera MMS prebili med tiste bolj slavne, večina pa potone v pozabe.
Pri nas mladi pač zelo težko uspejo - ali morajo imeti veliko podpore (beri poznanstev) staršev ali pa jih morajo izbrati na kakšni avdiciji za zvezde. Tistih naravno nadarjenih in obenem tudi neodkritih je v Sloveniji zelo malo oziroma skoraj nič!
Pop večer je zaznamovala predvidljivost, ki so jo nekateri sicer prebili, a kot po pravilu ostali neopaženi. Tisti, ki so v glasbi šele nekaj let, so največkrat na lastno željo obsojeni na kalup, ki jih označi za celotno kariero. Mnogi mlajši avtorji in obenem izvajalci ustvarjajo precej nerodno zmes besedil in aranžmaja, kar gre pač pripisati njihovi neizkušenosti, lahko pa si želimo, da bo kaj kmalu bolje. Mnogi, premnogi že leta igrajo vedno eno in isto vižo, a jim ne uspe, ampak kljub temu vztrajajo. Mnogi želijo biti kdo drug ali pa tisto, kar so nekdaj bili. Spet nekateri pa so vpeti v glasbo in stil, ki jim ga vsilijo avtorji njihovi pesmi, vendar so na to opozarjal že ob EMI in tega ne bom ponavljal.
Jasmina Cafnik je na primer želeli zveneti kot Polona (mislim, da gre večino krivde pripisati avtorskemu triu Kocjančič/Mislej/Legovič), medtem ko je slednja odstopila od predvidljivosti in se podala v nekoliko bolj plesne vode, a je bila skladba preveč podobna eni od uspešnic Moulin Rouge. Didi z neprepričljivo interpretacijo in medlim petjem je bila upravičeno spregledana.
Slavko Ivančič velja za starega festivalskega mačka in tudi tokrat ni bil spregledan - čeprav o nagradah nekoliko kasneje - a njegova želja biti Oliver Dragojević ni ravno izvirna. Obleka, tamburaški orkester Lavanda, sama skladba. Kalamari delujejo že desetletje, pa so še vedno dolgočasni in enolični in spadajo kvečjemu na kakšno portoroško teraso za skupino, ki prepeva zabave željnim turistom oziroma upokojencem.
Predstavil se je tudi lanski zmagovalec Oriona Rok Kosmač, ki se je predstavil z lastno skladbo, a ima po mojem mnenju zelo šibek in neizrazit glas, pa tudi skladba je delovalo preveč ... hm?! Ceneno!
Plima je ena tistih skupin, ki več kot očitno pogrešajo osemdeseta. Bundesliga kodrasta pričeska in odkrit "ljubavni tepih", patetičen pop, plehko besedilo in želja pevca, da bi pojedel mikrofon. Več kot le groza.
Katja Obleščak se je prvič predstavila kot nova pevka skupine Panda in skupaj z njimi prijetno presenetila. Z drugačnim in prepričljivim vokalom ter lahnim odmikom od prepoznavne Panda glasbe. Pohvalno.
Number One so se edini predstavili s skladbo v italijanskem jeziku, obenem so se predstavili tudi z novo pevko, treba pa je zapisati, da se na festivalu niso predstavili prvič in da vedno znova poizkušajo s prepoznavnim stilom klasične italijanske popevke. Pogosto neuspešno...
Z mladega večera se je prvo ligo uspelo prebiti Ylenii Zobec, katere skladba je obetala zanimiv začetek, a je nato prešla v predvidljive italijanske disko ritme (spet osemdeseta). Vsekakor pa je treba pevko omeniti kot enega večjih presenečenj, saj se je izkazala z izvrstnim glasom, ki dokazuje, da gre za nesporen talent, ki obeta boljše čase.
Alenka Vidrih je ena tistih, ki je skušala prepričevati z navidezno drugačnostjo in privlačnimi plesalkami (v pižamah), a je imela nespeven refren in tudi celotna skladba je bila izredno nedinamična. Skratka, ni šlo v uho!
Bivši pevec skupine Botri Vojo se v zadnjem času bolj ali manj uspešno poizkuša kot solo pevec, a se nikakor ne uspe izkopati iz stila bivše skupine. Tokrat mu je uspelo, saj je skladbo odpel brez značilnega gruljenja in mimike, vendar pa je skladba preprosto odšla mimo.
Frišni.com z imenom skušajo biti duhoviti in morda celo inovativni, a je njihova glasba kakšno galaksijo stran od vsega tega. Zelo kvazi rockersko, v besedilo pa jim je uspelo vplesti tudi raperski vložek, ki bi se mu smejal najbrž vsak osnovnošolček.
Kot rocker se je želel izkazati tudi Vlado Jeremič, ki pa je z videzom in predvsem z refrenom izpadel več kot patetičen.
Tudi Nataša & Zibelnik niso novo ime, a ravno tako niso pokazali prav nobenega napredka. Besedilo v stilu Bepop, s popačeno francoščino in - angleškim raperskim vložkom. Več ne bom napisal!
Don Sergio ima odličen glas in ostati bi moral na radiu. Ne kot pevec, temveč moderator. Žal poskuša zdaj združevati oboje, vsaj v njegovi tekmovalni skladbi Greva na zabavo je bilo tako slišati - nekaj svetovanja, veliko nakladanja in malo petja. Občutek sem imel, da gledam in poslušam nekakšno popačeno reinkarnacijo Sashe Vrtnarja. Saj se ga še spomnite, kajne?!
Vrnili so se tudi Avia Band in sicer z "mojstrsko" stvaritvijo dua Štibernik/Stavec, ki pa je v precejšnji meri ostalo spregledano. Tipično "aviabandovsko", najbrž pa lahko zapišem, da pomen besedila Kako ji je ime ni bil skrit med vrsticami ali v nastopu.
Tudi Johnny Bravo Band niso neznano ime, kalili so se predvsem na Orionu, občinstvo in strokovno žirijo pa so želeli prepričati z besedilom polnim življenjskih modrosti, ampak? Prav smešen glas in še bolj smešen refren, kjer so skušali še enkrat več očarati s ponavljanjem zadnjih zlogov pomembnih in modrih besed.
Monika Pučelj se je že predstavila na Festivalu Melodij morja in sonca, a večina jo je spoznala šele na EMI pred dvema letoma s skladbo Mi paše. Avtorski par Klinar/Rupel ji je ustvaril klasičen in predvidljiv pop, kakršnega nam v nekoliko bolj drzni podobi predstavlja tudi Pika Božič.
Zadnji je imel čast nastopiti Janez Bončina - Benč, ki še vedno velja kot strup za ženske, najbrž pa ga nihče ne obravnava kot potencialnega zmagovalca kakšnega festivala. Bil pa je eden redkih, ki je imel glasbo oziroma aranžma in besedilo, ki so se med seboj dopolnjevali. Prekaljen glasbeni maček, ki se je izkazal s sproščenim nastopom in tipično skladbo, malce ironično naslovljeno Štipenzija.
In potem so sledile nagrade.
Najprej nagrade strokovne žirije, kjer nam ni treba toliko dvomiti o strokovnosti, ker na takšnem festivalu ni prav težko ločiti slabo od slabšega. Slavko Ivančič in njegova ekipa so pobrali nagrado za najboljše besedilo, najboljšo priredbo in najboljšo pesem. Rok Kosmač je bil s strani strokovne žirije nagrajen za najboljšo melodijo, skupina Number One pa je prejela nagrado za najboljšo izvedbo.
Potem je sledil glas ljudstva - tistega pred televizijskimi in radijskimi sprejemniki s televotingom in nato še glas ljudstva, ki je prireditev gledalo v živo. Torej glasovi vseh tistih, ki so ostali budni ali pa niso pobegnili.
Zmagovalec televotinga je bil Rok Kosmač, prejel pa je 2486 glasov, kar samo dokazuje gledanost prireditve (ali pa ceno klica). Morda še bolj žalostno pa je dejstvo, da je drugouvrščena Monika Pučelj prejela zgolj 675 glasov.
Občinstvo v portoroškem Avditoriju je Roku Kosmaču nato naklonilo le osem točk, Moniki Pučelj pa dvanajst in s tem odločilo zmagovalca. Nagrado občinstva za najboljšo pesem je tako prejela Monika Pučelj.
Lahko se seveda vprašamo, ali bomo letos poleti večkrat slišali Slavka Ivančiča ali Moniko Pučelj?! Oba sta že toliko prepoznavna, da se bodo založbe in vsi ostali potrudili, da ju bomo slišali dostikrat.
Že pred festivalom je nekaj hude krvi vzbudila odločitev strokovne žirije, ko so zavrnili skupine Mambo Kings, Kingston in celo Yuhubando. Je bilo to dobro ali slabo, je težko dvomiti, saj nobenega od njih ne moremo obravnavati kot kvalitetnega avtorja ali glasbenika.
Pred nami je še festival Radia HIT, kjer vedno slišimo nekaj zanimivih skupin in veliko večino dolgočasnih. Kaj bo letos? Pustimo se presenetiti. Vsekakor pa lahko upamo, da se slovenski popevki pišejo boljši časi. Vsekakor bi se bilo bolje zgledovati po zlatih šestdesetih in morda še boljših sedemdesetih, kot pa po osemdesetih.
A žal je tudi v svetu močno prisoten trend posnemanja in oponašanja starih časov, ki pa pop glasbi niso prinesli čisto nič dobrega.
