Aerosmith so ena najstarejših še živečih rock skupin, ki bi nas radi na vsak način prepričali, da so še vedno sposobni iskrenega rock'n'rolla, pa naj bi ta prežet z bluesom ali čim drugim. In potem, ko smo bili mnogi že prepričani, da je z njimi konec in da so odšli v zaslužen pokoj, so dali svetu ploščo predelav blues standardov, ki so jo naslovili Honkin' on Bobo.
Takšne poteze so pri starejših skupinah običajne in pričakovane. Zbirke največjih uspešnic, live albumi, neizdani posnetki in seveda albumi, kjer želijo skupine opozoriti a svoje vzornike in očitne vplive. In v takšnih trenutkih se je potrebno vprašati, kaj se dogaja s skupino?!
V ozadju so lahko medsebojni spori (zelo očiten primero so Metallica), pomanjkanje navdiha (recimo Bon Jovi), nezadovoljstvo z založbo (George Michael, Pearl Jam), utrujenost (The Rolling Stones) in seveda še kaj. Aerosmith so v zadnjih letih izdali in prebrodili prav vse - zaradi stalnih težav z odvisnostmi in sporov so izdali tako zbirko največjih uspešnic (Big Ones), kot tudi ploščo živih posnetkov in sedaj je na vrsto prišel še nekakšen tribute.
Kajti, Aerosmith so bili nekje v svojih ranih začetkih predvsem blues skupina, nato so postajali vse bolj rock in v devetdesetih so bili že tako osladno pop, da jih je bilo nemogoče poslušati. Nekdaj so jih primerjali z The Rolling Stones in tudi Led Zeppelin, nato pa jih niso hoteli primerjati z nikomer več, saj so postajali vedno slabši.
Osebno sem upal, da plošča Honkin' on Bobo pomeni, da bodo Aerosmith kaj kmalu ustvarili zanimiv in pester avtorski album, ki jih bo znova povzdignil v višave. Vendar, slaba novica! Honkin' on Bobo ni prepričljiva in ne vzbuja dobrih upov, da se bo tisto zgoraj uresničilo!
Najboljše zvenijo v skladbah Never loved a girl, ki je precej baladno zasnovana in v skladbi The Grind, ki pa ne odstopa od njihovega lahkotnega rocka, ki ga igrajo na zadnjih ploščah. Zelo dobri sta recimo še skladbi Back back train, kjer pa za mikrofonom stoji solo kitarist Joe Perry, back vokale pa poje Tracy Bonham in pa zadnja skladba Jesus is on the main line.
Slednja je tipičen primer barskega bluesa, kjer slišimo zelo malo glasbe in zato toliko več prepevanja ostalih članov skupine in pa obiskovalcev koncerta. Vse skupaj močno spominja na Hic et nunc in njihovo To Johnny C. ali pa na Hendrixa in My friend.
Najboljša novica je vsekakor ta, da Aerosmith instrumentalno zvenijo odlično, daleč najslabši pa je Steven Tyler, ki vedno bolj renči in ob večkratnem poslušanju lahko dobimo občutek, da mu ali zmanjkuje glasu ali pa v studiu preprosto ni trezen.
Klasike Roadrunner, Baby, please don't go in You gotta move zvenijo obupno. In če pomislim na njihov nastop pred leti v oddaji MTV Unplugged, kjer so predstavljali nekaj skladb z Get a grip albuma in vrsto blues klasik ? takrat so zveneli odlično in želel sem si takšne plošče.
In ko sem Honkin' on Bobo slišal prvič, sem se prepričeval, da bo z vsakim poslušanjem boljše, pa ni bilo. Temveč slabše! In če sem pred leti v Aerosmith videl rešitev za rock'n'roll ali pač rhythm & blues, si danes želim, da bi pred petimi leti ali še kaj prej odšli v zaslužen pokoj. Tako pa sem dobil občutek, da bi radi še kaj zaslužili in me čisto preveč spominjajo na Stonese ali pa Doorse...
Aerosmith: Honkin' on Bobo
(leto izdaje 2004, založba Sony, distribucija Menart)
Ocena: 3
