Alu Jarreaju, vam bo najprej v oči zagotovo padel podatek, da gre za edinega pevca v zgodovini glasbe, ki je nagrado Grammy prejel v kar treh glasbenih kategorijah - jazz, pop in r'n'b. Kariero je začel pred skoraj štiridesetimi leti, prvi nastopi pa so bili v cerkvi, saj je bil njegov oče pridigar.
Prvo plošče je posnel leta 1965 in jo tako tudi naslovil, vendar je bila popolnoma spregledana in nato je Al kar deset let zbiral pogum za ponoven naskok na glasbeno sceno, ki ga je znova začel leta 1975 s ploščo We got by.
Vse do zadnjega izdelka Accentuate the positive se je zvrstilo kar precej plošč in seveda še več nastopov ter pet Grammyjev - leta '77 in '78 ga je prejel za najboljši jazz vokal, leta '81 za najboljši jazz in najboljši pop moški vokal, zadnjič pa je bil nagrajen leta 1992 kot najboljši r'n'b pevec.
Začetek plošče s skladbo Cold duck je izredno obetaven, saj je instrumentalno in vokalno zelo zanimiv in pester, slišimo odličen saksofon, kitaro, izjemno ritmično spremljavo in obilo vokalne improvizacije. The nearness of you (na plošči Come away with me jo mnogo bolj prepričljivo izvaja Norah Jones) je že slabša, saj je vokal povsem izgubljen v ozadju in preveč neizrazit.
I'm beginning to see the light je nekoliko bolj živahna, skladbo pa znova zaznamujejo orgle in tudi kitara. Od večkrat nagrajenega pevca bi pričakoval več! Nadaljevanje plošče si je nato precej podobno ? skladbe so ali hitre ali zelo počasne, z nekaj solo vložki posameznih instrumentov in precej izgubljenim vokalom, ki deluje medlo.
Spet zanimiv je šele zaključek, skladba Scootcha-Booty, kjer se v uvodu prepletata kitara in klavir, vokal končno zasije v vsej svoji veličastnosti in tudi glasba deluje zelo pestro in raznovrstno. Vokal je v večini skladb preveč podrejen instrumentalni spremljavi in prepogosto se sliši vokalna improvizacija, ki je v eni ali dveh skladbah še zanimiva, nato pa preveč predvidljiva in nezanimiva.
Resnici na ljubo sem od Al Jarreau pričakoval mnogo več, saj sem na njegov račun slišal že mnogo hvalnic. Večina ga uvršča v jazz, vendar je njegov jazz preveč običajen in ne ponuja prav nobenega posebnega presežka, še posebej pa ne vokalnega, glasba je pač stvar navdiha spremljevalnih in najetih glasbenikov.
Al Jarreau: Accentuate the positive
(leto izdaje 2004, založba Verve, distribucija Multimedia)
Ocena: 3
