Mlada pevka Alya je vsekakor ena tistih, ki že s svojo podobo privlači poglede, v prihodnosti pa lahko od nje zagotovo pričakujemo tudi obilo viharnih pretresov na slovenski glasbeni sceni. Nase je opozorila z dvema zaporednima nastopoma na EMI, kjer pa je bila (seveda za EMO) preveč drzna in moderna, pred kratkim pa je na police končno prišel tudi njen prvenec.
Znano je tudi, da je bila Alya izredno uspešna na nemškem Popstars izboru, kjer je prišla v ožji krog izbrancev in da ji besedila piše mama. Omeniti je treba tudi, da so ji skladbe prispevali Gušti, pa Bor Zuljan, celo Dare Kaurič, ogromno dela je postoril producent Žare Pak, ki je zamenjal Dejana Radičeviča.
Zame največje razočaranje je bilo zagotovo dejstvo, da ima Alya spremljevalno skupino, ki na koncertih menda navdušuje, na plošči pa niso naredili takorekoč nič. Instrumente so igrali drugi glasbeniki, ogromno glasbe pa je bilo ustvarjeno kar z računalniškim programiranjem.
Kakšna je glasba na plošči, napove že Intro, kjer se mešajo kitare in pa precej elektronike, vendar to zgodbo že zamaje skladba Alya, ki jo večina pozna z letošnjih duhovitih in zabavnih Viktorjev. Ogromno energije in kitar, zelo dinamičen refren, zanimivi prehodi, manjka morda le solo, sicer pa ena najboljših skladb na plošči.
Naslednja zanimiva skladba je Fluid, ravno tako znana reč, seveda z letošnje EME, kjer Alyo mnogi vidijo kot moralno zmagovalko. V uvodu poslušamo združene kitare in klaviature, refren je zelo dinamičen in Alyino značilno nosljanje pride zelo do izraza. Instrumentalno je skladba zelo polna (akustika, električne kitara in elektronika), morda pa manjka nekaj več spremljevalnih vokalov.
Zelo dobra je tudi skladba Free style, ki je na plošči tudi v angleški različici in ki v uvodu nekoliko spomni na Beat it Michaela Jacksona. Petje je sicer nekoliko popačeno, uresničena je moja želja po več spremljevalnih vokalih, hkrati pa se Alya izkaže s kar nekaj odličnimi vokalnimi solo vložki.
Moj (na)svet je delo Dareta Kauriča (seveda znanega po delu v skupini Kingston), kjer sta združeni skladbi Christine Aguilere Fighter in Free your mind En Vogue. Skladba sloni na kitarah, v sredini pa se zgodi precej nenavaden in nepričakovan prelom, ki skladbo pošteno zamori.
Omama ima zanimiv vokalen uvod, ki je zares drugačen od ostalega na plošči, poleg tega pa ima skladba tudi zelo dinamičen refren, kar pa pri Alyi ni presenetljivo, temveč tisto zares navdušujoče, saj v vsako skladbo vloži ogromno energije.
Zelo dobra je tudi skladba Zvezda večera, ki se začni v klasičnem rock stilu in se nato nadaljuje v preverjenem dinamičnem stilu z odličnim refrenom, skladbo morda malce pokvari le pretirana popačenost.
Plošča se zaključi s skladbo Igra, ki je delo Dejana Radičeviča in sta v njej sodelovala tudi Matej Mršnik (kitara) in Alen Steržaj (bas), sicer pa je skladba spet naslonjena na Free yor mind. Samo petje me je vokalno zelo spomnilo na glas Maje Drljepan iz skupine Skat, skozi skladbo je kar nekaj kitarskih prehodov, proti koncu pa skladba že deluje nekoliko razvlečeno.
In to so tiste skladbe, ki so najbolj pritegnile mojo pozornost, tudi v ostalih pa se Alya izkaže s primerno in pričakovano mere zdrave energije, ki je pri nekaterih naših pevkah, ki so mnenja, da jim je vse vnaprej podarjeno, močno primanjkuje.
Najbrž bo zanimivo Alyi prisluhniti v živo, kjer glasbi najbrž nekaj doda tudi njena skupina, za katero iskreno upam, da ni tiste vrste, ki zgolj sledi na plošči posnetim skladbam, temveč jim bodo vtisnili lasten pečat. Drugače bomo priče še enemu zapravljenemu talentu!
Alya: Alya
(leto izdaje 2004, založba Menart)
Ocena: 4
