Skupina Anavrin obstaja od leta 1999 in je od tedaj zamenjala že kar nekaj članov, trenutno pa je v zasedbi kar sedem članov. Med njihove največje dosežke lahko štejemo nastop na Rock Otočcu leta 2002 in uvrstitev v polfinale natečaja Kdo bo osvojil TriGlav? istega leta. Po številnih koncertih pa jim je končno uspelo izdati tudi prvenec, ki so ga naslovili Juice ...
Skupino Anavrin torej sestavljajo Damir Lisica (vokal), Matej Selan (bobni), ki sta tudi ustanovitelja skupine, Anže Hvale in Marko Lavrič (oba kitara), Grega Nahtigal (saksofon), Gašper Sekolonik (klaviature) in Anej Kočevar (bas kitara, ki pa jo je v času snemanja plošče še igral Bernard Pajk).
Prva skladba V krvi senc že v silovitem uvodu napove, da bomo poslušali zanimivo ploščo, na katerem se bo vse bolj ali manj vrtelo okrog heavy metala. Zvok je sicer "pokvarjen" s klaviaturami, ki dajo splošnemu zvoku tudi preveč plastičen vtis, se pa vokalist Damir izkaže z odločnim glasom, kljub vsemu pa je skladba proti koncu že nekoliko razvlečena.
Mi laže v obraz je skladba, ki so jo fantje izbrali za prvi singl in za katero lahko že občudujete videospot na vseh mogočih lestvicah - skladba je zanimiva predvsem zaradi saksofonskega uvoda, tudi solo vložek je zelo dober, bobni pa delujejo zelo agresivno.
Pri filozofiji ima ravno tako dober kitarski uvod, skladba je nekoliko bolj lahkotna, sicer pa zelo zanimiva zgradba skladbe, ki jo še popestrijo back vokali, najšibkejši del pa je kitara, ki nima tistega živega zvoka.
Slep se začne z instrumentalnimi menjavami med klaviaturami in klasičnim nu-metalskim žaganjem, vse skupaj pa pusti zelo bled in neprepričljiv vtis, morda tudi zaradi vokala, ki se prevečkrat izgubi. S podobno težavo se srečamo tudi v skladbi Mesto spi, ki bi bila lahko imenitna heavy metal pesem, a vse skupaj deluje, kot bi bilo narejeno zelo na silo.
Narcis ima zaradi bas kitare precejšen funk naboj, tudi solo vložek je odigran na bas, sicer pa se znova mešata nu-metal nažiganje in pa precej nenavaden zvok klaviatur. 4 stene se mi zdi kot poklon grungeu, predvsem Nirvani, je pa vokal preveč zamolkel, da bi prišel do izraza.
Kot 2 otoka je skladba, ki je odigrana ob akustični kitari in zaradi instrumentalne zgradbe, načina petja in tudi besedila precej spominja na skladbo Vanilijo Los Ventilos. Torej, ne najbolj izvirno. Svet hipnoze je znova mnogo bolj živahen, v klasičnem, čeravno ne najboljšem rock'n'roll ritmu ? dobri back vokali, slab solo.
Začaran gozd se znova začne s saksofonom in to je instrument, ki lahko glasbi veliko da (primer Srečne mladine), a Anavrinom to ne uspeva najboljše, saj ga ne izkoristijo v prvi meri. Skladba se potem spremeni v oponašanje Siddharte ? vokalno, lirično in tudi instrumentalno. In mnogi so že ugotovili, da je Siddharta nek prav poseben fenomen, ki ga ni najbolje oponašati.
Orkan ima znova imeniten basovski uvod, ki pa z ostalo instrumentalno spremljavo kmalu zvodeni in vse skupaj postane zelo enolično. Nevro ima bobnarski uvod in vse skupaj deluje zelo punkersko. Skladba je instrumentalno zelo bogata ? predvsem zaradi hipnotičnih bobnov, znova se izkaže tudi Damir, zanimivo pa je, da je refren spet bolj nu-metalski.
Še ena skladba, kjer se zaradi viole (Gorazd Božič), nehote spomnim na še eno vedno bolj uspešno slovensko zasedbo in sicer naio ssaion, gre pa za skladbo ...le blede pike na obzorju. Skladbo bi instrumentalno najlažje uvrstil v industrial metal, ki pa ni najbolj prepričljiv, saj ne ponudi nobenega pravega presežka.
Zaključek oziroma celo bonus, skladba Ogenj, ki ima bolj prijateljsko razpoloženje, žal pa skladba deluje obupno pop, ima prav smešno besedilo in bi jo lahko pripisali komurkoli. Instrumentalno gre za mešanico saksofona in klaviatur, v solo delu se mešata saksofon in harmonika (ki jo je odigral sam Lojze Slak), proti koncu slišimo tudi recital, zaključi pa se s splošnim navdušenjem "občinstva" in vzklikanjem imena skupine.
Morda ne po prvem, po vsakem naslednjem poslušanju človek dobi občutek, da so želeli Anavrin na prvencu pokazati vse, kar znajo ? od funka, popa, klasičnega heavy metala, nu-metala, rock'n'rolla, punka in še česa. In to ni najboljše, saj za tako skupino lahko rečemo, da nima dodelanega glasbenega izraza.
V sami biti se sicer naslanjajo na heavy metal, a za kaj takšnega je v njihovi glasbi preveč klaviatur, ob kar dveh kitaristih pa manjka kakšen bolj odločen solo vložek in tudi vokalno so v večini skladb precej šibki. V postavi imajo saksofonista, ki v nekaj skladbah pokaže, koliko je vreden, sicer pa se ga komaj sliši nekje v ozadju. Pozitivna stran so besedila, v katerih imajo kaj povedati, čeprav se naslanjajo na d-fact, Siddharto, vzporednice lahko potegnemo tudi z naio ssaion, so pa včasih slabše razumljiva.
Ob koncertni kilometrini, ki jo glede na seznam koncertov zagotovo imajo, bi od skupine tudi na studijskem izdelku pričakoval kaj več, čeprav moram priznati, da jih v živo še nisem slišal, sem pa radoveden, kako ta nenavadna glasbena zmes zveni v živo. Mislim, da bo Juice osvežitev le za mlajše poslušalce, ki se napajajo na hrupu, glasba osemdesetih in začetka devetdesetih pa zanje predstavlja daljno zgodovino.
Anavrin: Juice
(leto izdaje 2004, založba Nika)
Ocena: 3
