Angie Stone ob številnih izvajalkah, ki jih predstavljamo te dni, zagotovo ni neznano ime, saj se je v zadnjih nekaj letih vtisnila v spomin kot odlična vokalistka, ki še ni povsem podlegla modernim r'n'b smernicam in ji je najbližje še vedno soul stare šole...
Angie Stone je v svetu glasbe prisotna že od leta 1993, njen preboj pa se je zgodil leta 1999, ko je izdala prvenec Black Diamond in se postavila ob bok Lauryn Hill in Erykah Badu. Svojo kvaliteto je potrdila tudi z leta 2001 izdanim albumom Mahogany Soul, vse več pohval pa žanje tudi njen svež izdelek - Stone love.
Stone love je zelo podobno Stoned love, skladbi legendarne skupine The Supremes in prav s kratkim, zelo soulovskim delom te uspešnice se plošča tudi začne. Sledi ji prva uspešnica I wanna thank ya, ki je precej moderno r'n'b-jevsko obarvana, z odličnim in zelo spontanim rap vložkom pa se predstavi tudi Snoop Dogg, na koncu plošče pa najdete izvedo skladbe tudi brez njega.
Vse skupaj se nadaljuje v podobnem, čeravno bolj soul kot r'n'b obarvanih ritmih, z zelo skromno instrumentalno podlago in obilico spremljevalnih vokalov, ki v večini skladb povsem preglasijo sicer odličen Angiejin vokal, ponekod pa skladbo obogatijo (Remy Red).
Ne smem mimo gostov ? omenil sem že Snoop Dogga, v skladbi My man se z vokalom lepo zlije Floetry, Anthony Hamilton začara v skladbi Stay for a while, vendar je njegov glas premalo izkoriščen in lahko bi nastal odličen duet, ostane pa pri le nekaj malega spremljevalnih vokalih.
Diamond Stone (gre morda za Joss Stone pod psevdonimom, Angie Stone je njej izdatno pomagala pri prvencu The Soul sessions) slišimo v vokalno izredno razgibani skladbi You're gonna get it, v zelo dinamični, a proti koncu monotoni skladbi That kind of love sodeluje priznana r'n'b pevka Betty Wright.
In skoraj na koncu plošče, v skladbi Karma slišimo tudi rap T.H.C.-ja, ki je za razliko od Snoopovega mnogo bolj agresiven, čeprav še vedno tekoč in ne moteč. In ko že naštevam druge glasbenike, je treba omeniti, da skladba Come home (live with me) precej spominja na Alicio Keys, Cinderella Ballin' pa na Destiny's child.
Sicer pa sem tudi na tej plošči trčil ob tisto, kar me pri vseh modernejših izvajalkah r'n'b-ja in soula izredno moti ? brez izjeme gre za odlične pevke, ki pa se vsakič znova pustijo zadušiti v preobilici spremljevalnih vokalov in tako predvsem njihov vokal sploh ne pride do izraza, pogosto pa je zelo težko razumeti tudi besedila.
V to past se sicer nista ujeli mlada Joss Stone (čeprav bomo videli, kaj se bo zgodilo na avtorskem prvencu, ki izide jeseni) in tudi ne Diana Krall, res pa je, da sta obe ostali v bolj klasičnih vodah soula oziroma jazza.
Tako je zame plošča Angie Stone povsem povprečen izdelek, saj so si vse skladbe preveč podobne. Manjka nekaj malega surovosti in studijske nedodelanosti, saj gre za produkcijsko brezhiben izdelek, ki pa je soulu žal vzel dušo.
Angie Stone: Stone love
(leto izdaje 2004, založba J Records, distribucija Menart)
Ocena: 3
