Anita Baker je svojo kariero začela že sredi sedemdesetih, ko se je pridružila zasedbi Chapter 8 v rodnem Detroitu, leta 1983 pa je izdala prvenec The Songstress, s katero je postavila temelje uspešni karieri, hkrati pa je z ostalimi ploščami v moderni glasbi pustila močan pečat.
Anita Baker je v osemdesetih letih postavila temelje za sodoben izraz v r'n'b-ju, za širše občinstvo sprejemljivem jazzu, gospelu in posledično tudi popu. Leta 1994 se je po petih uspešnih albumih odločila posvetiti družini in vse do prejšnjega leta, ko je okoli sebe zbrala stare sodelavce, je glasbeno mirovala.
Pri pripravljanju gradiva za novo ploščo jo je najbolj zanimalo, če se bo uspela postaviti po robu mladim pevkam, ki so r'n'b še bolj modernizirale in ga naredile zares popularnega. A tukaj se pojavi prva razlika med Anito Baker in njenimi dvajset in več let mlajšimi naslednicami - Anita ustvarja zelo klasično obarvan r'n'b, v katerega zameša še posamezne vzorce jazza in soula in ima zelo naraven glas, ki ga v studiju ni potrebno še dodatno plemenititi.
In tako sem osebno pričakoval izjemno ploščo, s katero bi me Anita Baker prepričala, da so Diana Krall, Joss Stone, Norah Jones, Diane Reeves in ostale kvalitetne glasbenice proti njej še vedno "smrklje". Pa me ni! Izraz ?smrklje? pa zagotovo velja za Alicio Keys, Christino Aguilero in kar je še njima podobnih!
V ušesih ostane duet z Babyfaceom Like you used to do, ki ima za razliko od ostalih skladb nekaj več kitar in moški vokal prijetno popestri že kar predvidljivo vokalno zgradbo, hkrati pa je skladba zelo soulovsko obarvana.
Vsaj v prvem delu je zanimiva tudi ritmično razgibana in drugačna Close your eyes, ki spet vsebuje nekaj akustike, žal pa je skladba preveč razvlečena. Najbolj zanimiv je zaključek ? I cant' sleep in Men in my life.
I can't sleep je zelo jazz skladba, tudi vokal je navdahnjen z bebopom, instrumentalno je zelo polna, za kar poskrbi predvsem saksofon. Men in my life je odpeta predvsem ob klavirju, bogatijo jo činele in pa fini poudarki, vokal pa je seveda vseskozi na zelo visoki ravni.
Ostale skladbe se gibajo predvsem v ritmih klasičnega r'n'b-ja, kjer so spremljevalni vokali zraven za popestritev, ne pa, da bi preglasili glavni vokal oziroma mu pomagali pri petju, kar je pogosta praksa pri mlajših izvajalkah. Žal pa so instrumentalne zgradbe vseh teh pesmi zelo enolične in po dveh skladbah tudi predvidljive, kar pa na splošni vtis ne deluje najboljše.
Anita Baker je kljub vsemu pokazala, da še vedno zna in da ima odličen glas in največja težava oziroma slabost plošče je sama glasba, ki ne ponudi posebnih presežkov ali vsaj navdušujočih utrinkov, seveda z omenjenimi izjemami. No, Amerika jo bo še naprej oboževala, na tej strani Atlantika pa bo bržkone ostala neopažena, čeprav zelo dobro pokaže, kako se stvari (oziroma r'n'b-ju) streže!
Anita Baker: My everything
(leto izdaje 2004, založba Blue Note, distribucija Dallas)
Ocena: 3,5
