Zgodba skupine Backstage se je začela nekje leta 2001 v Gala Hali na Metelkovi, leto zatem so že posneli svoj prvi demo posnetek in kmalu zatem še enega. Konec leta 2002 so posneli video za skladbo Confused in prvič resneje opozorili nase. Maja lani so se zaprli v studio in pred kratkim izdali svoj prvenec.
V skupini delujejo Mitja Uhan (kitara, vokal), Miha Brezavšček (kitara), Luka Virens (bobni) in Miha Kukar (bas, vokal), pri snemanju skladbe Confused pa je sodeloval tudi Jaka Čertanc (vokal, kitara orglice).
Tudi podatek, da je na prvencu kar 26 (!!!) skladb, je zavidljiv le do prvega poslušanja - če se plošča začne s slovenskimi pesmimi, se še pred polovico nadaljuje z angleškimi. In večina prvih je prevod drugih! Čemu ta nenavadna poteza, morda kdaj drugič!
Glasbeno je skupino precej težko opredeliti, saj zasledimo čisti punk (prihajajočo uspešnica Misel nate, Sofistikator), pop punk (Odpri oči, v kateri se začuti All my loving Beatlov), pa nekakšno mešanico hard corea in heavy metala (Intro, Slepota).
Izredno zanimiva je recimo Slepota, kjer v klasični heavy metalski energiji doživimo popoln zasuk v ska, pa izredno raznolika Zavrnjen, kjer se izkaže predvsem bobnar, prvi pravi kitarski solo slišimo šele v Bistvo, ki ga ni, En pogled ima vrsto prepletajočih instrumentalnih solo vložkov, že v uvodu pa je nekoliko bolj zanimiva tudi Utopija brezbrižnosti.
Fantje so sicer izredno hitro in tudi hrupni, čeravno je zvok izredno čist, vprašanje pa je, kako se vse skupaj obnese v živo. Najboljši del glasbe so vsekakor noro hitri bobni in nasploh ritem sekcija, saj prav veliko solističnih vložkov ni slišati, zanimivo pa je tudi poslušati obilico spremljevalnih vokalov.
V besedilih je čutiti klasično, celo stereotipno uporništvo in obupavanje nad bedno podobo naše družbe ? skratka, precej klasično punkersko. Če se na glasbo ozremo z neke distance, seveda slišimo predvsem vplive Green Day in naših Dreamwalk (ki pa so znova črpali predvsem od prvih).
Tako po polovici plošče vse postane kar nekoliko enolično in skupina se bo morala zares potruditi z živimi nastopi, da bo prepričala že kar nekoliko razvajeno slovensko glasbeno javnost. Najbrž pa bo njihova glasba v uho sedla predvsem mladini, ki so siti polizanih glasbenikov oziroma ? Backstage so primerni za vse tiste, ki jim je pomembno predvsem to, da je glasba hitra in hrupna, vsebuje pa tudi kakšno zrno soli.
Spodbudno je to, da sem pred nekaj dnevi pisal o skupini D.D.V., ki so mnogo ostrejša in tudi nekoliko bolj zabavna različica Zablujene generacije, zdaj pa že pišem o Backstage. V zelo bližnji prihodnosti bodo na vrsto prišli Dr. Zero in najbrž tudi Leaf ? Fat, kar pomeni, da v Sloveniji punka oziroma želje in energije za igranje tovrstne glasbe ne manjka.
To pa spodaj podpisanega zares veseli, saj imam zadosti kvazi rock in kvazi punk skupin, ki se dobesedno prodajajo v nasprotju z vsemi načeli, ki so jih pred nekaj manj kot tridesetimi letimi postavili The Stooges, The Ramones, Sex Pistols, The Clash in seveda Dead Kennedys. Punk je predvsem način življenja in razmišljanja, ne pa le poza!
Backstage: Backstage
(leto izdaje 2004, založba Nika)
Ocena: 3,5
