V prvem delu sem vam skušal predstaviti skupini Idoli in Električni orgazam, ki veljajo za začetnike beograjskega zvoka novega vala glasbe, ki je tedaj osvajala. In če Električni orgazam še vedno igrajo, čeprav v nekoliko spremenjeni zasedbi, delo Idolov na nekoliko bolj tradicionalen način nadaljuje le še Vlado Divljan.
Podobno je tudi s skupinami, ki jih bom predstavil tokrat. Šarlo akrobata so kaj kmalu razpadli in prav iz njih sta nastali še udarnejši zasedbi Disciplina kičme, ki pod nekoliko spremenjenim imenom in seveda v drugačni zasedbi deluje predvsem v Angliji in pa skupina Ekaterina Velika, ki pa ostaja le še v spominu. Vsi člani so namreč preminuli, kot zadnja prav letos klaviaturistka Margita Stefanović Megi.
Šarlo akrobata - Skupina silno kratkega, a toliko bolj svetlečega utrinka
Izmed najbolj udarnih in prepoznavnih skupin beograjskega novega vala se je skupina Šarlo akrobata pojavila prva in sicer kot predskupina Pankrtom aprila 1980. Vas zanima, kje so odigrali svoj prvi koncert?! Seveda, v klubu SKC!
Milan Mladenović (kitarist in pevec) in Dragomir Mihajlović Gagi (kitarist) sta bila do tedaj člana melodične hard rock skupine Limunovo drvo, ko pa sta združila moči z basistom Dušanom Kojićem Kojo (dotedaj poznan predvsem v punk krogih) in bobnarjem Ivanom Vdovićem VD-jem (odraščal ob jazzu, pred tem pa je bil član skupine Suncokret, v kateri je tisti čas deloval tudi Bora Čorba Đordević), sta združila vplive punka in novega vala in nastala je skupina Šarlo akrobata. Z njimi je bil vedno tudi neuradni manager Nenad Krasavac Kele, igrali pa so nekaj novih pesmi in večje število predelanih starejših avtorskih skladb.
Še preden posnamejo prve posnetke in začnejo žeti prve pohvale in dobre kritike, skupino zapusti Gagi, ki kmalu zatem moči združi pri skupini Katarina II, iz katere je potem nastala Ekaterina Velika. A k tej zgodbi se vrnemo kasneje.
Njihove prve pesmi Ona se budi, Oko moje glave, Niko kao ja in Mali človek so zabeležene na legendarni plošči Paket aranžman, ki je bila izdana leta 1981. S skladbo Ona se budi so že konec leta 1980 sicer nastopili na Mladinskem festivalu v Subotici in osvoji drugo nagrado strokovne žirije.
Za film Dečko koji obećava posnamejo tri skladbe, in sicer Slobodan (v filmu nastopa lik uporniškega fanta z imenom Slobodan Milošević), Balada o tvrdim sisama in Depresija, ki pa niso bile uradno nikoli objavljene.
Prvenec Bistriji ili tuplji čovek biva kad... objavijo leta 1981 in s ploščo osupnejo prav vse. Kombinacijo punka, novega vala in belega reaggeja nadgradijo s številnimi eksperimenti, glasbi dodajo dub efekti, sami opravijo produkcijsko delo ipd.
Milanova kitara je igrala le osnovni melodični ritem, ki ga je razbijal in nadgrajeval Koja z igranjem bas kitare v stilu Jimija Hendrixa, VD pa je z bobni vso to raznolikost povezoval in je na sebi lasten način delal še bolj nenavadno in izvirno. Besedila so bila lahko minimalistična in so izražala jezo in bes ter obup ali pa daljša in bolj poetično orientirana ter so pomen skrivala v dojemanju onkraj slišanega. In kot pika na i je članom skupine uspelo na studijskem gradivu ohraniti koncertno eksplozivnost in dinamičnost.
Jeseni '81 prejmejo nagrade Zveze socialistične mladine Srbije za glasbeno ustvarjalnost in odrinejo na krajšo turnejo po Poljski, nato pa nepričakovano prenehajo z delovanjem.
Milan še enkrat več združi moči z Gagijem in ustanovi Katarino II, Koja in Kele pa ustanovita Disciplino kičme. VD je kratek čas igral pri Katarini II in nato še pri mnogih drugih, manj znanih beograjskih skupinah, dokler ni septembra '92 umrl.
Disciplina kičme - Skupina, ki je bila in je pred časom
Konec '81. torej nastane Disciplina kičme, ki sta jo sestavljala Dušan Kojić Koja (bas kitara) in Nenad Krasavec Kele (bobni), na samem začetku, a zelo kratek čas pa je bil z njima še en basist, in sicer Srđan Čile Marković.
Vendar skupina ni delovala prav dolgo kot trio, poleg tega pa je Keleta, ki je '82. odšel na služenje vojaškega roka, za bobni zamenjal Srđan Žika Todorović.
Glasba je bila seveda nenavadna, tako kot je bila nenavadna postava skupine - bas in bobni. Resnici na ljubo - vse skupaj bi bilo nenavadno še danes! A, verjeli ali ne - takrat je bila takšnim alternativnim in nenavadnim glasbenim smernicam najbolj blizu slovenska založba Helidon, ki je v začetku leta 1983 izdala prvenec z naslovom Sviđa mi se da ti ne bude prijatno.
Zvok na plošči je bil zelo živ in nič kaj studijski in to je bil že prvi korak, ki je skupino dvignil nad povprečje in dolgočasje tistega časa. In če se je Jimi Hendrix pred skoraj petnajstimi leti poslužil ameriške himne za demonstracijo svojega nenavadnega načina igranja, potem je Koja v skladbi Pečati uporabil tedaj jugoslovansko himno Hej Sloveni, da bi se potrdil kot odličen basist.
Tu je bil tudi postavljen prvi temeljni kamen, na katerem je javnost še danes zida hišo slave okrog Koje - bas kitaro igra tako nepredvidljivo, unikatno in izvirno kot je to počel Jimi Hendrix z električno kitaro.
Kljub temu, da so jih ljudje poslušali in da je bila glasba zanimiva, so bile založbe še vedno gluhe in tako se je skupina dokazovala na koncertnih odrih. Dve leti po izdanem prvencu je še ena slovenska založba Dokumentarna izdala njihov mini LP Ja imam šarene oči. Bas kitari in bobnom se v nekaterih skladbah pridružita še trobenta in saksofon, Koja pa se izkaže tudi kot producent, kar kasneje postane stalna praksa.
Tretji album Svi za mnom, ki je pri Helidonu izšel 1986. pa je znova prinesel nekaj sprememb. Ob zdaj že ustaljenih trobenti in saksofonu se sliši tudi violina in pa akustična kitara ter obilica spremljevalnih vokalov, za bogatejši zvok pa so tu tudi tolkala.
Priredbo skladbe Čudna šuma (na prvencu jo je izdala YU Grupa) mnogi še vedno štejejo za eno najboljših priredb v jugoslovanskem prostoru, ki ne sledi zgolj glasbi skupine, temveč predvsem njihovemu izvirnemu duhu.
Plošča, ki je bila dobro sprejeta in prvič opažena tudi v medijih, je bila za skupino res prelomna, saj je Koja, v izzivu za novimi glasbenimi cilji odšel v ZDA, kjer pa ni ostal prav dolgo.
V začetku leta '87. objavijo ploščo Najlepši hitovi, ki je bil posnet na dveh koncertih novembra '86 v beograjskem klubu Akademija. Že konec istega leta pa pride do prvega večjega eksperimenta in provokacije s strani skupine, ko izdajo ploščo Dečija pesma.
Istoimenska skladba je na plošči posneta kar petkrat! Seveda, v različnih instrumentalnih preoblekah. Kot otroška pesmica, kot disco skladba, začetni hit in pa superioren miks ter seveda običajna verzija.
Posebnost skladbe je bil ciničen refren "Nije dobro Bijelo duhme, nije dobra Katarina, što je dobro, što nam treba, Kičme, Kičme discipline".
Poleg Koje so bili takrat v skupini še Zerkman (trobenta), Jurij Novoselić Kuzma (saksofon) in bobnar Dušan Dule Dejanović. Med gosti je potrebno omeniti člana YU Grupe Dragija Jelića, kitarista EKV Srđana Todorovića in bobnarja Ivico Vdovića, nekdaj člana Šarlo akrobata.
Taista postava posname tudi ploščo Zeleni zub na planeti dosade, ki izide leta '89 in na kateri sta najbolj znani pesmi Tata i mama ter Ah, kakva sreća.
Februarja naslednje leto Koja gostuje na MTV-ju v oddaji 120 Minutes, zavrtijo pa tudi videospot angleške verzije Dečije pesme (prevedena v Children's song).
V začetku leta 1991, prelomnega za celo Jugoslavijo, skupina izda ploščo Nova iznaneđenja za nova pokolenja, kjer za bobni sedi Srđan Gulić Gul, ki je svoj čas sedel na bobnarskem stolčku v skupini Haustor.
V že tako nenavaden zvok se vključita še instrument goč (boben, ki ga uporabljajo srbski pihalni orkestri) in pa elektronski sampli, tako je moč v posameznih skladbah zaslediti veliko prepoznavnih riffov, refrenov in melodij predvsem znamenitih jugoslovanskih skupin iz sedemdesetih let.
Spoštovanje in občudovanje do teh skupin je Koja izkazoval tudi na odrih, kjer je s skupino Kod tri balona preigraval uspešnice Buldožerjev, Atomskog skloništa, YU Grupe, Smak, Pop Mašine. V tej zasedbi, ki je bila vzporedna Disciplini kičme, je Koja sicer igral kitaro, Banana (Električni orgazam) je vihtel bas kitaro, za bobni pa so se menjali Srđan Todorović, Kokan Popović in Čavke.
Država ter njena opevana "bratstvo i jedinstvo" sta pokala po vseh šivih in tako je razpadla tudi Disciplina kičme. Zadnja koncerta so odigrali '91. v Kopru in Puli, nato pa so se razšli.
Naslednje leto Koja odide v Anglijo, kjer nekaj let s preživelimi soborci bivše jugoslovanske scene igra po klubih, predvsem rhythm & blues sedemdesetih.
Leta 1994 si Koja nadane umetniško ime Black Tooth (Črni zob) in ustanovi skupino Disciplin A Kitschme, v kateri je še bobnar Beat in temnopolta pevka Gofie Bebe.
Spomladi '96. skupina objavi maxi singl s skladbama Have you ever heard of any other rhythm? In I've got those technicolor eyes, kjer se predstavijo v svojem izvirnem stilu in še enkrat več sprožijo vrsto polemik, predvsem pa začudenja.
Da, Disciplina kičme je bila že v osemdesetih ne le pred tedaj jugoslovanskim časom, temveč tudi svetovnim, v devetdesetih pa je bila rahlo spremenjena zasedba še vedno pred glasbenim časom celega sveta.
No, novembra istega leta izdajo ploščo I think I see myself on CC TV, na kateri so poleg pesmi s singl plošče tudi predelave starih uspešnic originalne Discipline kičme.
V zvoku pride do spremembe, saj vodilni instrument postane bas kitara in vodila oseba skupine Koja. Še enkrat več pride do izraza njegov vsestranski talent, saj nastopa kot producent, oblikovalec plošč in plakatov, piše glasbo in besedila?
Leta 1997 izdajo maxi singl Do not in Oh why ter se pripravljajo na izdajo drugega albuma Heavy Bass Blues, ki ga še pred izdajo leta 1998 predstavljajo na turneji po Sloveniji, Jugoslaviji in Makedoniji.
Koja je v intervjuju Terensu Štaderju med gostovanjem v Sloveniji takrat predstavil nekaj zanimivih pogledov na svoje preteklo in bodoče glasbeno ustvarjanje.
Tako je povedal, da upa, da bodo na plano kmalu prišli spet alternativni bandi, ki so sposobno igrati v živo, saj je bil v tistem času v Londonu in tudi po bližnjih državah pravi naval DJ-jev in elektronske glasbe, ki jo je bilo moč predstavljati le v plesnih klubih.
Tudi besedo alternativna je kmalu popravil v progresivna, ki se mu je zdela primernejša in bolj obvladljiva ter prilagodljiva.
Niso ga več zanimali sampli, scratchi in pihalna sekcija, saj je on vse to uporabljal in izkoriščal pred desetimi leti, tedaj pa so to uporabljali prav vsi.
Njega pa ni zanimalo tisto, kar imajo vsi, temveč drugačno.
Zgodba o skupini se seveda še ne konča. ploščo Heavy Bass Blues so prodajali ne le v Angliji in na področju bivše Jugoslavije, temveč tudi na Nizozemskem, v Belgiji, na Japonskem in v ZDA. In ko si enkrat tako daleč, greš seveda lahko le še dlje.
Pred spremembo v skupino je Disciplin A Kitschme izdala še maxi singl Tooth Gofie Nappy, v skupino je nato prišel nov bobnar Will Parker, s katerim so leta 2001 izdali ploščo refresh your senses, NOW!.
Seveda se Koja z glasbenimi kolegi in prijatelji še vedno drži zadane smeri in sicer igranja progresivnega hard rocka, ki pa je še vedno svež in nikakor ponavljajoč.
Za natančnejše informacije in podatke obiščite uradno spletno stran skupino www.disciplinakitschme.com, seveda pa toplo priporočam tudi katero od drugih spletnih strani, namenjenih glasbi bivše Jugoslavije.
Ekaterina Velika - Njeno redko razumljeno čudaštvo
Zgodba o Ekaterini Veliki se začne februarja 1982, ko Milan Mladenović (kitara, vokal) v skupino povabi Dragomirja Mihailovića Gagija (kitara), Dušana Dejanovića (bobni) in Zorana Radomirovića Švabo (bas kitara). Poimenovali so se Katarina II, po Gagijevi veliki in neuslišani ljubezni Katarini.
Skupina je že konec istega leta in po le nekaj koncertih doživela nekaj kadrovskih sprememb - skupini se je pridružila ena najboljših učenk Iva Pogorelića Margita Stefanović Megi (klaviature), po nekaj rošadah za bobne sede Ivan Vdović VD (poprej član Šarlo akrobata), za bas kitaro pa poprime Bojan Pečar.
Po številnih težavah in vnovičnem snemanju prvo ploščo Katarina II izdajo leta 1984. Večina besedil je bila delo Milana Mladenovića, glasba pa je bila skupno delo.
Na ta način je skupini uspelo združiti lirično čustvenost v besedilih z energičnim zvokom novega vala tedanjega časa.
Težav pa kljub temu še ni bilo konec. Gagi je prišel navzkriž z zakonom in zato odšel za rešetke, ko pa je prišel na prostost, je izvedel, da ni več član skupine. Maščevanje sledi?
Članom skupine prepove uporabo imena in tako pride do nastanka Ekaterine Velike.
Skupina zamenja tudi bobnarja, ptico selivko VD-ja nadomesti Ivan Fece Firči.
Že leta 1985 posnamejo in izdajo svojo drugo ploščo, znova naslovljeno kar po imenu skupine, torej Ekaterina Velika. Prav na tej plošči so posnete nekatere skladbe, ki so šele v živo dobile pravo moč in zagon, kot so Tatoo, Oči boje meda in To sam ja.
Istega leta znova zamenjajo bobnarja, tokrat se skupini pridruži Ivan Ranković, že naslednje leto pa izdajo novo veliko ploščo S vetrom uz lice. Posebnost plošče je pionirska uporaba instrumenta za sample Emulator II, s katerim je bila posneta velika večina skladb, ki pa so predvsem kritike spominjale na Simple minds. Vendar pa so se skladbami Ti si sav moj bol, Kao da je bilo nekad in Novac u rukama približali širšemu krogu občinstva, saj je bila glasba bolj prijetna in tudi moderna.
Kako zelo jih je publika začela oboževati in spoštovati, je zabeleženo na plošči EKV 1986 live, ki je bila posneta na enem od kar petih popolnoma razprodanih zagrebških koncertov.
Jeseni 1986. dobijo nagrado Sedem sekretarjev SKOJ-a za glasbene dosežke na drugi in tretji plošči.
Živo ploščo predstavijo na šestih razprodanih zaporednih koncertih v beograjskem Domu omladine. In v istem času, leto 1987 se je komaj začelo, je skupina znova prisiljena v menjavo bobnarja. Novi bobnar skupine je Srđan Žika Todorović.
Prav ta postava je aprila '87 igrala na Festivalu novega rocka v pariškem klubu La Locomotive, nato pa s slavnim avstralskim glasbenikom in producentom Theodorjem Yannijem posnamejo ploščo Ljubav. Skladbe Zemlja, Ljudi iz gradova in Pored mene in nasploh koncerta turneja skupino še utrdijo kot koncertno atrakcijo, po drugi strani pa so nekatera besedila že kazala na silno depresivnost, v katero je počasi tonil Milan Mladenović.
Skupina leta 1988 odrine na obsežno koncertno turnejo, kjer se jim pridružita pevka Tanja Jovićević in kitarist Zvonko Čukić, zelo kratek čas pa je z njimi bobnal tudi Firči.
Januarja naslednje leto izdajo novo ploščo Samo par godina za nas s številnimi gosti, ki pa za spremembo ne ponudi nič novega ali posebej pretresljivega in naleti na zelo deljene kritike tako strokovnjakov kot oboževalcev.
Skupina je imela v tem času že toliko oboževalcev, ki so prisegali na njihov zvok in glasbo, da jim ni moglo nič do živega. In od tedaj pa vse do danes je ostalo tako - Ekaterina Velika je skupina, ki jo obožuješ ali pa je pač sploh ne poslušaš. Srednje poti (žal) ni!
V tem času pa vse do razpada Jugoslavije predvsem veliko igrajo (ob običajnih koncertih različni festivalski nastopi v Novem Sadu, Cannesu in Toulouseu). Na začetku leta '90 skupina znova doživi nekaj kadrovskih sprememb - še enkrat več v skupino pride nov bobnar Marko Milivojević, zgolj na koncertih pa bas kitaro igra Miško Plavi.
Poleti '91 izdajo ploščo Dum Dum, na kateri je težka glasba, predvsem zaradi besedil, ki so nastala pod pritiskom časa in krute realnosti.
V tem času pride do ustanovitve protivojne skupine Rimtutituki (s člani skupin Partibrejkers in Električni orgazam) ter snemanjem skladbe Slušaj 'vamo.
Leta '92 se Ekaterini Veliki pridruži basist Dragiša Uskoković in že naslednje leto izdajo svojo zadnjo studijsko ploščo Neko nas posmatra. Najhujša leta razočaranj so bila za njimi in besedila so bila znova nekoliko bolj optimistična oziroma bolj značilno njihova.
Skladbe Ponos, Zajedno in priredba Istina mašina so med najboljšimi na plošči, ki je ocenjena za eno boljših, čeprav je bila ustvarjena v tistih silno zmedenih časih.
Skupina je nato nastopala vedno manj oziroma člani skupine so vedno pogosteje nastopali z drugimi glasbeniki in snemali z drugimi skupinami. Leta 1994 Milan Mladenović, gibalo skupine, podleže raku notranjih organov.
Nato Firči, eden od številnih bobnarjev skupine, leta 1997 poskrbi za izdajo še ene žive plošče skupine, ki so jo naslovili preprosto Live '88., skladbe pa so bile posnete na koncertih v Zagrebu in Novem Sadu.
Pred kratkim je svet zaradi bolezni zapustila še Margita Stefanović Megi, izdanih je bilo kar nekaj tribute albumov in odigranih nekaj tribute koncertov.
Še ena zares veličastna skupina pa se je vpisala v zgodovino večnosti. V zgodovino so se vpisali že mnogo prej. S tem se zaključuje predstavitev člankov o zvoku beograjske šole novega vala začetka osemdesetih letih prejšnjega stoletja in prejšnje države. Upam, da sem vam skupine predstavil dovolj natančno in da sem vas tudi pritegnil k poslušanju.
Nobena od skupin ni bila nikdar tako popularna kot Indexi, Bijelo dugme, Riblja Čorba in morda še katera, vsekakor pa je bila njihova glasba nadvse originalna, izvirna in za tisti čas tudi nevsakdanja.
Ob številnih spletnih straneh lahko na koncu toplo priporočim še stran www.wahwah.co.yu, www.rockobrobje.com in www.balkanmedia.com.
In še zanimivost - legendarno ploščo Paket aranžman, ki je bila že tolikokrat omenjena, je v teh dneh moč kupiti v eni od trgovin v Ljubljani (natančneje v BTC-ju) za pičlih 500 SIT.
