Pa smo jo le dočakali, če izvzamemo zbirko največjih uspešnic, peto ploščo ljubljanske zasedbe Big Foot Mama, ki je za seboj pustila zapuščino zadnjih dveh plošč, odhod glavnega pisca Mihe Guština in se vrnila, morda celo boljša kot kdajkoli.
Tretja dimenzija je bila po odkrito rockerskih Novih pravilih in Kaj se dogaja? nekakšen prelom in odklon od zvoka v nekoliko mehkejše vode, kamor so popolnoma zapluli s ploščo Doba norih, kjer so se mnogi spraševali, kje so stari dobri Big Foot Mama.
Po nekaj govoricah in koncertni neaktivnosti je odhod iz skupine napovedal Miha Guštin in kmalu zatem izdal solo projekt Dolce vita, ki je bil čistokrven pop izdelek. Ostali štirje člani Big Foot Mame pa so nekaj časa tavali in nato vsaj začasno rešitev našli v Zoranu Čaliću (ki je sedaj postal tudi uradni član skupine), ki je najbolj znan kot član legendarnih Majk in malo slabše znan kot član naših Holder.
Kratka turneja, pa dve novi skladbi - Vrn' se k' men in Brez meja, s katerima so že napovedali vrnitev h koreninam. Big Foot Mama je postala bolj koncertno aktivna, na Viktorjih predstavili še odlično skladbo Lajf in pred dobrim tednom dni je končno izšla tudi plošča ? 5ing.
Plošča se začne z odličnim introm Eksplozija, ki bi ga najlažje opisal kar eksplozivno mešanico kitarskih riffov, s katero skupina že v uvodu napove, da se vračajo. Oziroma, da so se vrnili!
Še mal' bolj dol ima zelo dober instrumentalen uvod, skladba pa sloni na klasičnem rockerskem ritmu, z izvrstnimi kitarami in spevnim refrenom, sax odigra Gašper Gradišek, skladba ima zanimiv prelom in odličen kitarski zaključek.
Jaz nisem stroj se začne v klasični ska maniri in se nato spoji z rock'n'rollom, izredno zanimivo je tudi petje, znova pa slišimo nekaj odličnih kitarskih riffov, ki smo jih tako zelo pogrešali. Lajf je znana stvar in zagotovo ena najboljših na plošči ? odlični riffi, nekaj tamburina, zanimivo ploskanje in back vokali, odlično je tudi besedilo.
Najnovejši singl je skladba Neki sladkega, počasnejša od vseh že omenjenih, ki se začne z nekoliko zamorjenimi kitarami, idejno in tudi instrumentalno pa nekoliko spomni na Led s severa. Slišati je nekaj zanimivih ženskih back vokalov in tudi klaviatur (za oboje je poskrbela Neža Buh), zanimiv je tudi prehod v mnogo bolj dinamičen refren, sledi še izvrsten solo, kjer se spojita kitara in pa orgle.
Gole sanje se začnejo z zelo dinamičnim kitarskim vhodom, besedilo je izredno zanimivo, refren odlično odpet, najbolj zanimiv pa je zaključek, ki deluje kot demo posnetek ? zgolj osnovna kitara, veliko ploskanja in skupinsko prepevanje refrena.
Ena mojih najljubših je tudi Z glavo skoz' zid, ki se začne nekoliko bolj funky, skladbo pa krasijo odlični prehodi med petjem in instrumentalnimi deli, refren, ki je že sam po sebi blizu popolnosti pa je še okrepljen s kitaro v ozadju.
Z drugačnostjo nadaljuje tudi skladba Na koncu tunela, ki se začne z bas kitaro in pa orglicami (Bruno Subbioto), vse skupaj deluje nekoliko bolj lahkotno, a le do refrena. Ta je znova bolj navit, sliši se precej back vokalov, cela skladba pa pravzaprav sloni na bas prehodih in spoju z orglicami.
Skladbi Vrn' se k ' men in Brez meja sta vsem dobro znani, čeprav se mi je ob poslušanju Brez meja zazdelo, da je slišati nekaj več kitar. Gre seveda za dve skladbi, s katerima so Big Foot Mama pred skoraj letom dni napovedali povratek med največje.
Predzadnja skladba na plošči je Skrit v sencah, ki je edina skladba, za katero je glasbo ustvaril Zoran Čalić, besedilo pa je prispeval Grega Skočir, vse ostale je ustvaril Alen Steržaj. Skladba je skoraj v celoti naslonjena na akustično kitaro, sliši se tudi nekaj klavirja, besedilo je nekoliko bolj osebno (intimno ne bi bil najbolj primeren izraz), zaradi številnih akustičnih prehodov pa zveni zelo polno. Nenavadno in zanimivo.
In zaključek? Edina skladba, ki je ostala v koncertnem repertoarju Big Foot Mame od začetka delovanja v prvi polovici devetdesetih. Bandiera Rossa, kjer se jim je pridružil njihov mentor Pero Lovšin (Big Foot Mama so bili nekdaj tudi Perotovi Vitezi obložene mize). Kaj govoriti? Uvod je nekoliko bolj zabavljaški, nato se skladba pošteno razživi in je polna riffov in skupinskega prepevanja. Odličen zaključek.
In kaj napisati v zaključek? Big Foot Mama so se vsekakor vrnili in to na najboljši možni način. Zoran Čalić se je dokazal ne le kot menjava za Guštija, temveč tudi kot glasbenik, ki je k zvoku skupine ogromno prispeval, saj so se idejno vrnili k prvim dvema ploščama, vse skupaj pa je še na nekoliko višjem nivoju. Sam ritem, kitare, solo vložki, naraven vokal in pristen rock'n'roll zvok...
Upam le, da se bodo na naslednji plošči tudi ostali člani potrudili prispevati nekaj več k besedilom in glasbi, saj utegne vse skupaj postati še bolj pestro in seveda zanimivo ter hkrati tudi nedosegljivo. In ker imam slab občutek, da bodo v prihodnjih dneh mnogi pljuvali po tej plošči in zagovarjali mnenje, da so Big Foot Mama v svojem glasbenem razvoju storili ogromen korak nazaj ? nikar jih ne poslušajte. Ne vedo, kaj govorijo. Raje prisluhnite plošči!
Big Foot Mama: 5ing
(leto izdaje 2004, založba Nika)
Ocena: 5
