O Björk, avantgardni islandski glasbenici nima smisla izgubljati besed, saj jo, kljub njenemu islandskemu poreklu, pozna praktično cel svet. Svojo prvo ploščo pop predelav je izdala pri desetih, v začetku osemdesetih delovala v post-punk skupinah Exodus in Jam 80, nato ustanovila alter rock skupino Tappi Tikarrass, sledilo je še delo s skupino KUKL, potem pa je prišlo do ustanovitve zasedbe The Sugarcubes, s katero se je Björk prvič predstavila svetu.
Skupina The Sugarcubes je delovala šest let, izdala kar nekaj albumov in imela vrsto uspešnic na obeh straneh Atlantika, Björk je nato leta 1990 izdala ploščo Gling-Glo z bebop triom Trio Gudmundar Ingolfsonnar, leta 1992 pa se je začela njena uspešna solo pot, kjer pa je predstavljala predvsem s samosvojim videnjem dance in elektro glasbe.
In pred tedni je Björk izdala ploščo Medúlla, s katero je še enkrat več presenetila, osupnila in očarala glasbeni svet. Predvsem vokalna plošča, kjer so se ji pridružili še člani islandskega (The Icelandic Choir) in londonskega zbora (The London Choir), pa Mike Patton (Pleasure is all mine, Where is all the line) in Rahzel ter Tagaq.
In če sem, ko sem bral prve vtise o plošči, še dvomil, če gre za res tako zelo glasovno ploščo, so se vsi dvomi že po prvem poslušanju razblinili. Zgolj v treh skladbah (Where is the line, Mouth's cradle in Triumpf of a heart) je slišati nekaj več glasbe, sploh zadnja ima značilno instrumentalno podlago za Björk, medtem ko je še pri nekaterih moč zaznati nekaj osnovnih loopov, veliko skladb pa je izključno glasovnih in celo ritmične linije tvorijo glasovi enega ali drugega zbora.
In prav ta kombinacija - na trenutke nežnega in skoraj umirajočega glasu Björk in na drugi strani ritmične linije zborov, ki v skladbe vnesejo izredno pestrost, mogočnost in zvočno dovršenost. V nekaterih skladbah se vsi glasovi povežejo v izjemno celoto, druge je zborovsko petje v ozadju, nekje celo v ospredju.
Zanimive so skladbe, ki so izključno vokalne in ki so v večini ? Show me forgiveness, islandski Vökuró in Öll birtan, Submarine s spremljevalnim vokalom Roberta Wyatta, pa Sonnets / Unrealities XI in Midvikudags. Kratke in vokalno izredno polne, mogoče bi bilo ob teh skladbah (pa tudi ob ostalih s plošče) zanimivo slišati v instrumentalni spremljavi godala.
Vzdušje na plošči je sicer zelo skandinavsko (čeprav je Islandija daleč od Skandinavije) ali kar arktično, saj je zvok izredno čist in kar čutite lahko ledene kristale na steklu ali pa vroče islandske gejzirje, ki bruhajo in nato pojenjajo. Glasba, ki jo je ustvarjala Björk, mi ni bila nikoli posebej blizu, vendar je tokrat ustvarila zares odlično ploščo, polno glasbenih presežkov, ki jo človek z veseljem večkrat posluša in v njej vsakokrat znova odkriva nove stvari.
Björk: Medúlla
(leto izdaje 2004, založba Polydor, distribucija Multimedia)
Ocena: 4,5
