Islandska lepotica večno otroškega obraza, vedno malce čudaška, se je umirila. Njen zadnji album, Vespertine je čudovita mešanica umirjenih ritmov, padajočih glasov in atmosfere, ki sodi v filharmonične dvorane. Tokrat se nam je predstavila v labodji opravi, ki ji jo je sešil prijatelj. Umetniški pogon ji daje luč, ki jo pogoltne namesto šestih kozarcev vode in sedmih telefonskih klicev.
Prvi single Hidden Place, v katerem Björk kliče ljubimca, pove vse. Ritem mašina, ki je v Björkinih debut albumih histerično prekipevala od energije, se je umirila in ponuja novo dimenzijo zvoka. Harfa, ki jo spremlja od prvega albuma naprej -- nekako tako kot pomaranče v kultni trilogiji Boter -- simbolizira senzualno razpoloženje. Linearen ritem od prvega do zadnjega komada, brez presenečenj in bum-bum balasta.
Besedila , ki izpostavljajo pomen dotikov, zdrsov in božanj so plod pevkine očitno globoke zaljubljenosti. Da je zaljubljena ponovi večkrat, tako pogosto in iskreno, da nam postane nerodno. Besedila so pri islandski umetnici sicer vedno igrala sekundarno vlogo - besede pripiše le za zvokovno nepismene poslušalce.
Že samo njena izjava, da ljudje preveč gledamo in premalo poslušamo namiguje na dejstvo, da enkratno poslušanje meniških večernic ni dovolj. Tako kot poganska poezija, ki jo poveličuje, zvok Vespertine skriva več zvokovnih plasti, ki jih odkrijemo z vsakim novim poslušanjem. Prav na ta poseben način je nova Björk erotična - z odstiranjem novih zvokov in glasovnih dimenzij. Le-te so nežne in bolj ženske kot kdajkoli. Fetišizem zvoka je umetničin skupni imenovalec celotnega ustvarjanja.
Björk skriva skrito strast pod plastjo uspavank, ki ne nervirajo in bi jih upravičeno uporabili za klicanje spanca in vseh posteljnih poslov. Nekaj med kontemplacijo in žensko trubadursko poezijo. Če vam je bila Björk od nekdaj všeč, jo poslušajte še enkrat.
Björk:: Vespertine
(leto izdaje 2001, založba Polydor, distribucija Multimedia records)
Ocena: 4,5
