Blue Merle so mlada skupina iz Nashvillea, katera največja posebnost je zvok mandoline, njihov prvenec Burning in the sun pa tako zelo spominja na Coldplay, da bi ob slišanju katere od njihovih skladb na radiu močno premišljeval, koga pravzaprav poslušam.
Na čelu skupine Blue Merle je Luke Reynolds (vokal, kitara, klaviature), ki skrbi za zelo tenkočutne in deloma tudi poetične zgodbe, ki je najprej k sodelovanju povabil basista Jasona Oettela, nato pa sta se jima pridružila še mandolinist Beau Stapleton in bobnar William Ellis.
Glasbeni svet jih je sprva spoznal kot predskupino Badly Drawn Boyja in J.J.-ja Calea, konec lanskega leta pa so ob pomoči producenta Stephena Harrisa (U2, The Dave Matthews Band) posneli prvenec Burning in the sun, ki je izšel pred dnevi.
Dvanajst skladb na plošči si je zelo podobnih, lahko pa rečem, da je polovica skladb nekoliko počasnejših in bolj melanholičnih, medtem ko so druge bolj živahne in dinamične, nobena pa ne odstopa preveč od sivega povprečja.
Skozi poslušanje se žal nisem mogel znebiti občutka, da bi rad nekdo uspel z glasbo, s katero so zasloveli Coldplay in številne druge, predvsem britanske zasedbe in zato sem tudi presenečen, da je skupina zelo priljubljena v ZDA, kjer so v večini primerov nenaklonjeni britanski glasbi.
Od Coldplay zvoka, za katerega je v veliki meri kriv predvsem glas Lukea Reynoldsa, ki preveč spominja na Chrisa Martina, nekoliko odstopa predvsem druga polovica plošče in skladbe Stay, Made to run, Places, Part of your history in virtuozna Either way it goes, kjer do izraza pride mandolina, ki obogati in predrugači sicer precej enoličen in pretirano melanholičen zvok.
Prvencu Blue Merle in nasploh tudi njihovemu glasbenemu izrazu tako manjka predvsem izvirnosti in več avtorskega navdiha, ki ga bodo morali najti oziroma odkriti do naslednje plošče. Vprašanje je seveda - ali bodo sploh dobili priložnost za snemanje druge plošče?
Blue Merle: Burning in the sun
(leto izdaje 2005, založba Island Def Jam, distribucija Multimedia)
Ocena: 3,5
