V petek, 24. maja je ena najvidnejših rock glasbenikov prejšnjega stoletja Bob Dylan v družinskem krogu praznoval svoj šestdeseti rojstni dan. Folk rocker, ki je svojo kariero začel pred približno štiridesetimi leti v Greenwich Villageu, New York in je s svojimi pesmimi zbilžal mejo med folkom in rockom, jo kasneje čisto povozil, "izumil" elektrificirani folk, se mu kasneje skoraj odrekel, a vendar zmeraj ostal zvest samemu sebi in svojemu vokalu, ki ga je nekdo opisal kot "krulež ranjenega prerijskega psa".
Mladi Robert A. Zimmerman (kot mu je v resnici ime) je zrasel pa je v malem rudarskem mestu Hibbing, Minnesota in je veljal za rahlo ekscentričnega modela, ki je več ali manj postopal sam. V tistih časih je Robert "tripal" predvsem na stare pionirje bluesa, folka, countrya (Robert Johnoson, Woodie Guthire, Hank Williams, ...) in se je družil prevsem z nekaj ljudmi, ki jih je zanimala ista oz. podobna zvrst glasbe. Počasi je v razredih Bobove šole zavladala prava džungla, predvsem zaradi filma Džungla v razredu (Blackboard Jungle), ki je znan mejnik v razvoju popularne glasbe in posebej rock'n'rolla. Jep, Robert je bil zagrizen privrženec rock'n'rolla, saj je s svojim znanjem klavirja in petjem briljantno posnemal svojega takratnega idola Little Richarda.
Seveda Bob ni postal kakšna rock'a'billy ikona, celo nasprotno, začele so ga zanimati folk vode, kjer se je predvsem naslanjal na Woodie Guthrieja. Legenda kroži, da je v tistih časih kopiral tudi njegov življenski slog (potovanje po Ameriki, na vlakih, igral naokoli, bil postopač), v začetku šestdesetih pa je "prebežal" iz Univerze v Minnesoti v New York. Tam je začel nastopati v klubih v Greenwich Villageu, v bolnišnici v New Jerseyu pa je tudi spoznal gospoda Guthrieja osebno, kjer se je spoprijateljil z legendo in mu tudi igral njegove lastne pesmi na smrtni postelji.
Tiste dni se je Bobova legenda v Villageu vse bolj širila in po superiorni recenziji v New York Timesu je Dylan podpisal pogodbo s Columbia Records, leta '62 pa je izšla prva plošča z preprostim naslovom Bob Dylan, na kateri pa sta bili samo dve Dylanovi lastni skladbi. Naslednja Dylanova plošča Freewheelin' Bob Dylan ('63) je presegla pričakovanja tudi najbolj zagrizenih Dylanovih navdušencev. Na plošči sta se tako znašla tudi dva najlegendarnejša folk štikla šestdesetih Blowin' in the Wind in A Hard Rain's A-gonna Fall, poleg tega pa še ena najlepših Dylanovih balad Don't Think Twice, It's All Right in deset ostalih pesmi. Tiste dni je Dylan že veljal za protestniškega folk pevca, naslednja plošča The Times They Are A-Changin' ('64), pa je njegov sloves še potrdila. Tako protestniški Bob je v istem letu posnel še eno ploščo: Another Side of Bob Dylan ('64), s katero pa je Dylan jemal slovo od brenkaškega folk gibanja.
Obodbje, ko je Dylan nehal hoditi z svojo dolgoletno prijateljico Suze je čutiti tudi v pesmih It Ain't Me, Babe in posebej Ballad in Plan D. No, Dylan se je kaj kmalu pobral in shodil z soprotestnico Joan Baez, ki je njegove manj znane komade uspešno preigravala po svojih koncertih. Dylan je medtem že sklenil pobegniti od folka, album Bringing It All Back Home ('65), pa pobeg zagotovo potrdil, da je stil v katerem Bob prepeva sedaj folk-rock. Z mešanjem akustičnih in električnih kitar, bobnov in basa je na plošči moč slišat nekaj legendarnih štiklov kot so Mr. Tambourine Man, Subterranean Homesick Blues in It's All Over Now, Baby Blue.
Še v istem letu je Dylan poskrbel še za eno presenečenje: proti koncu leta je izdal Highway 61 Revisited, kjer lahko med drugim zasledimo tudi monumentalen single Like a Rolling Stone, ki je s šestimi minutami trajanja najdaljši izdani single do takrat in se je prebil na 2. mesto Billoardove lestvice. Leta '66 je sledila Blonde on Blonde, dvojna plošča posneta v Nashvilleu s pesmimi kot so Rainy Day Women No. 12 & 35 (aka Everybody must get stoned), Just Like A Woman, Visions of Johanna in druge. Še istega leta je sledila turneja po Angliji z bendom The Hawks (ki so se kasneje preimenoval v The Band) na kateri je bil posnet tudi bootleg koncert, ki je bil narobe naslovljen kot Live at the Royal Albert Hall (v resnici je bil posnet v Manchesteru. Pred tremi leti pa so bili posnetki izdani na uradnem nosilcu zvoka pod naslovom Live 1966.
Leta '66 je bil Dylan najbolj svetla zvezda na rockerskem nebu, a ga je nesreča z motorjem avgusta istega leta, v kateri je skoraj umrl, odpeljala stran od rockerskega sveta. Skoraj dve leti je z ženo Saro in otroci prebil na samotnem posestvu, vrnil pa se je '67 leta s ploščo John Wesley Harding iz katere je Robert Palmer čez dve desetletji priredil I'll Be Your Baby Tonight, plošča pa je postala njegov do takrat najbolj prodajan izdelek. In če je je John Wesley Harding močno dišala po countryu, se mu naslednja Nashville Skyline ('69) ni mogla upreti. Posneta je bila v Nashvilleu, na njej pa je poleg hita Lay, Lady, Lay še duet z Johhnyjem Cashom in je že nakazovala Bobov zaton. Plošči Self Portrait in New Morning sploh nista dosegli odziva tistega Dylana iz sredine šestdesetih in počasi je potonil v pozabo.
Zahvaljujoč režiserju Samu Peckinpahu je Dylan leta 1973 dobil manjšo vlogo v njegovem filmu Pat Garrett & Billy the Kid, Dylan pa je za film posnel še soundrack, na katerem je bila tudi klasika Knockin' on Heaven's Door, ki je takoj postala hit in hkrati ena največkrat predelanih Dylanovih pesmi. Leta 1974 skupaj z The Hawks ustanovijo The Band, s katerimi Dylan izda Planet Waves, ki je zanimivo njegov prvi No. 1 album na Billboardu, tu pa najdemo tudi od našega Domiclja predelan Forever Young. Sledila je masovna svetovna turneja, ki je zajeta na živem albumu Before the Flood ('74). Dylanova kariera se je spet dvigovala, a privatno je bilo življenje pravo razsulo. Razdor med njim in Saro Lowndes s katero je bil skoraj deset let je čutiti tudi na naslednji plošči Blood On The Tracks ('75), srce parajoči zmagovalki Billboarda na kateri najdemo Shelter From The Storm, Tangled Up in Blue, ... Na albumu Desire ('76) ji posveti čutno balado Sara, a neuspešno - ločita se še isto leto. Za po krivem obtoženega boksarja Rubina Hurricane-a Carterja pa napiše kritično pesem Hurricane, Desire pa postane že tretja Dylanova zaporedna plošča no. 1 na Billboardu.
Po ločitvi Dylan posname Street Legal ('78), vendar plošča spet nakazuje začetek že drugega Dylanovega konca. Tako se konec sedemdesetih pokristijani, sledi plošča Slow Train Coming ('79), ki je kljub slabim kritikam velik prodajni hit, Dylan pa si prisluži prvega Grammya - za najboljšo moško vokalno izvedbo singla Gotta Serve Somebody. Dylanova kristijanska tematika se je nadaljevala na Saved ('80) in Shot of Love ('81), na koncertih pa je je začel igrati samo nove, religiozno obarvane pesmi, kar je ujezilo mnogo njegovih starih privržencev. Skozi osemdeseta se Dylan nikakor ni prav pobral, kljub prestopu nazaj k židovski veri, sodelovanju z Markom Knopflerjem na plošči Infidels ('83) se Dylan razes vrne šele leta 1989 z Oh Mercy, ki jo producira Daniel Lanois, a Dylanu "big come-back" pokvari naslednja plošča Under The Red Sky ('90).
Prva polovica devetdesetih je polna poizkusov preboja, kot da se Dylan ne bi zavedal, da je na sceni že dobrih trideset in nekaj let in da ne bo ostal za vedno mlad in za vedno uspešen. Po kompilacijskih izdajah, dveh medlih poskusih vrnitne na hardcore folk sceno (Good as I Been to You ('92), Wolrd Gone Wrong ('93)) se leta '97 spet vrne z Lanoisom na zmagovalnem albumu Time Out Of Mind ('97), s katerim si Dylan pribori kar tri Grammye - za album leta, folk album leta in za moško rockovsko izvedbo leta. Lani pa Dylan za film Wonder Boys napiše pesem Things Have Changed, iskrena pesem, skozi katero Dylan iskreno prizna, da "People are crazy and times are strange / I'm locked in tight, I'm out of range / I used to care, but things have changed" in si zanjo pribori dve najvišji filmski nagradi - Grammya in Oskarja!
Bob Dylan (njegovo spletno stran najdete na bobdylan.com) je tako persona popularne glasbe, ki za razvoj le te pomeni skoraj toliko, če ne več kot Elvis. Dylan je s svojimi besedili in glasbo inspiriral na tisoče glasbenikov in dokazal, da kljub letom še ni za v staro šaro. Še več, njegovi hiti kot so Like a Rolling Stone, Blowin' in the Wind, All Along the Watchtower, Knockin' On Heaven's Door, Mr. Tambourine Man, Lay Lady Lay pa so bile predelane še s strani velikanov kot so Jimi Hendrix, Bob Marley, Eric Clapton, Rolling Stones, Guns 'n' Roses in mnogih drugih.
