Po manj kot letu odkar smo Erica Claptona videli in slišali v družbi B.B. Kinga na zelo uspešni plošči Riding With The King je Eric (aka E.C., aka Slowhand, aka I-see-dead-people, aka Cover-by-cover) že posnel nov album z naslovom Reptile in ga posvetil svojemu pokojnemu stricu, ki je umrl lani. Rojen kot nezakonski otrok je Clapton do svojega devetega leta verjel, da sta njegov dedek in babica pravzaprav njegova starša, medtem ko naj bi bila njegova mama njegova sestra in zgoraj omenjni stric brat, Claptonov oče pa je bil nek kanadski vojak, čigar usoda ni točno znana.
Eric Clapton je kitarski bog že od daljnih šestdesetih, ko je začel kariero v The Yardbirds (kasneje sta na njegovo mesto prišla še Jeff Beck in Jimmy Page), nadaljeval v Johna Mayall & The Bluesbreakers, leta '66 pa ustanovil lastno skupino Cream (z Jackom Bruceom na basu in Gingerjem Bakerjem na bobnih). Slava Creamov se je že počasi približevala Beatlom ali Stonesom, a so kljub temu leta '69 razpadli. Eric je s statusom "boga" tako ostal sam in ni bilo dolgo, ko je skupaj z Steveom Winwoodom (Traffic) ustanovil bend za enkratno uporabo, ki so posneli en istoimenski album Blind Faith.
Leta '70 je posnel prvi solo projekt z naslovom Eric Clapton, na katerem smo zasledili njegovo prvo uspešno predelavo After Midnight, sicer delo J.J. Calea. Še istega leta je so/ustanovil Derek & The Dominos, posnel ploščo Layla and Other Assorted Love Songs na kateri je bil nesporni hit naslovna Layla, pesem posvečena ženi Georgea Harrisona (na pobudo katerega je odigral kitaro na While My Guitar Gentley Wheeps). Čez čas nekaj let je Patti Harrison (aka Layla) postala Claptonova žena.
Zaradi emocionalnih težav je sledilo peklensko obdobje odvisnosti od heroina, očiščenje in vloga v rock operi Tommy, živi album Eric Claptons Rainbow Concert, spet legendarni 461 Ocean Boulevard z (že drugo) priredbo I Shot The Sheriff Boba Marleya. Leta '77 se po dveh ploščah spet vrne s platinasto Slowhand kjer spet predela štiklc J.J. Calea Cocaine, na njemu pa najdemo še Wonderful Tonight.
Leta '80 je sledil slavni "živi" album Just One Night, obdobje blaznega pijančevanja, očiščenje, skozi osemdeseta, albumi kot so Money and Cigarettes, August in Journeyman. Leta '90 je bil E.C. spet v šoku, začela se je serija smrti: najprej je v helikopterski nesreči umrl kitarski kolega Stevie Ray Vaughan, že čez nekaj mescev pa sin, ki je padel iz manhatanskega stanovanja. Za sina je napisal Tears In Heaven, za MTV posnel oddajo, izdal fascinanten miks priredb (svojih in drugih avtorjev) -- akustični album Unplugged, pokasiral šest Grammyev, zanimivo pa je da je enega izmed prvih "unplugged" sešnov je posnel zgoraj omenjeni Vaughan.
Clapton se je tako zatekel k blueseu, zibelki njegovega ustvarjanja in leta '94 izdal From The Cradle, na katerem je priredil pesmi svojih vzornikov (Muddy Waters, Freddie King in drugi), čez dve leti se je zatekel še k Sheryl Crow, leta '98 posname album še en uspešen izdelek Pilgrim, lani pa kot že rečeno Riding With the King
Reptile (plazilec) bo uradno izšel 13. marca, na njem pa bodo tudi priredbi Stevieja Wonderja in Raya Charlesa, na albumu pa sodeluje Ericov stari znanec, sicer klaviaturist in avtor glasbe Simon Cimile, ki je sodeloval tudi že na Pilgrimu. Seveda je pod eno skladbo podpisan tudi J.J. Cale (poprej že pod Cocaine in After Midnight), album pa je kot že rečeno posvečen stricu Adrianu.
Dvakratni stanovalec v "Rock and Roll Hall Of Fame" se bo še pred izzidom plošče podal na svetovno turnejo, začel pa bo v londonskem Royal Albert Hallu (na kar šestih koncertih, prvi 2. februarja) in nadaljeval po Evropi. Najbližje nam ga boste lahko videli v Firencah (28. februarja) in v Milanu (2. marca) ostale datume pa najdete tule.
Vir: Sonicnet.com
Foto: Eric-Clapton.co.uk
