Zgodba o najbolj nenavadnem centru v Sloveniji - Centru za dehumanizacijo traja že dve desetletji. Kar je za prav vsako, sploh pa za slovensko glasbeno skupino zavidljiva doba. In če ob tem govorimo o underground glasbeni skupini, ki da mnogo več na glasbeno kvaliteto in žive nastope, pa sploh.
Pisati o zgodovini Centra za dehumanizacijo, ki se je začela leta 1979 s skupino Masakr in se resnično začela 1984. s prvo postavo skupine, ki je tedaj delovala kot trio. Prvo kaseto Center za dehumanizacijo so izdali leta 1986 in takrat nastopili pred 7000 ljudmi v Študentskem naselju hkrati s skupinami Lačni Franz, Pankrti, Gastrbajtrs in Masaker.
Sledili so številni koncerti v Sloveniji in tudi po državah bivše Jugoslavije, veliko zanimanje zanje so pokazali tudi v sosednji Avstriji, v začetku devetdesetih so s Pridigarji obredli Avstrijo, Nemčijo in Nizozemsko, kjer so igrali po skvotih in underground klubih.
Diskografija skupine je zajetna, vse od prve že omenjene kasete Center za dehumanizacijo, pa prvi videospot Ob našem prazniku in leta 1989 tudi plošča Izdaja. Sledil je animirani videospot Bodimo vsi borci in nato dve mali plošči - Sovraživa vse, slovesov pa ne in Ko se zabavam s teboj.
Tik pred vojno za samostojnost Slovenije so izdali videokaseto Center za dehumanizacijo 1985 ? 1991, leto kasneje kaseto Hanging paradise z močnim protivojnim značajem. Sledili so za punk band neznačilni akustični nastopi, pa knjižica besedil Veselje in radost se budita, sodelovanje na festivalih in kompilacijah No Border Jam, leta 1995 pa je sledila plošča Ajajajajajajajaja.
Leta 1996 je bila izdana tudi knjiga CZD: Etnološki oris rock skupine, sodelovanje na prvem Zgaga Rock Festivalu in vseh pomembnejših rock festivalih tisti čas, leto 1996 pa so zaznamovali z izdajo prve CD plošče Pokozlane trate. Leto kasneje je izšel drugi CD Slepa vera, pa '99 mini CD Nisem sam in nato še Kupi gnoja.
Dušan Hedl, duša in srce banda, je vmes na noge vzdignil mariborski MKC in uredil vadbeno in snemalno hišo v Ceršaku, kjer ima svoje domovanje tudi založba Subkulturni azil, ki skrbi za izdaje Centra za dehumanizacijo, pa tudi Xenie, Dr. Zero, KvinTon, Roma Ramadan in še mnogih drugih.
Nepozaben je bil tudi nastop Centra za dehumanizacijo v oddaji Izštekani aprila 2003, ki so ga punkerske grče izvedle akustično, nekatere skladbe pa so obogatili še s Tamburaškim orkestrom Cirkovce, vse skupaj pa je zabeleženo na plošči Gverilci brez mej.
Za poslušanje toplo priporočam ploščo Forma Živa, ki je obogatena z odlično elektronsko knjigo V sen sem jih videl, prav na tej plošči pa je moč slišati klasično novovalovske začetke CZD. Namesto bobnov je skupina uporabljala "ritem mašino", na analogni kasetofon posnete različne zvoke in pa synth. Vse skupaj bi lahko označili kot industrijski punk. Za vse, ki spremljate slovensko glasbeno zgodovino, obvezen dokument!
Nikakor ne smem niti mimo leta 1995 izdane plošče Ajajajajajajajaja, ki jo morda lahko označim za najboljšo, saj se na njej CZD izkažejo kot zares odlična skupina, ki kljub punk koreninam in usmerjenosti v svoj zvok vplete ogromno različnih prelomov, ritmičnih sprememb in glasbene raznolikosti. Vse to ob odličnih besedilih, seveda.
In seveda, tudi ploščo Slepa vera bi bilo greh izpustiti. Pravi mali biser za vse oboževalce punka in brezkompromisnega hard corea ter seveda priročnik za mlade in starejše glasbenike, ki so prepričani, da The Offspring in Green Day ter njim podobni igrajo punk.
Center za dehumanizacijo že dolgih dvajset let vztrajajo pri svoji viziji glasbe, navkljub nasprotovanjem okolice in nerazumevanjem širše glasbene scene. Seveda so bile pred njimi mnoge druge punk skupine (dober pregled imate na kompilacijski plošči Novi val 78-84 Za vedno), vendar pa so CZD pravzaprav edini preživeli in edini, ki so si ostali zvesti. Zato jim prisluhnite in ko jih boste imeli priložnost videti v živo, pojdite tja in uživajte!
