Za latino hip-hop zasedbo Cypress Hill je izredno burna zgodovina, v katero seveda sodijo tudi preimenovanje, razpust skupine, velika vrnitev in množica plošč, uspešnic, morda bolj od vsega pa jih je zaznamoval boj za legalizacijo marihuane...
Začeli so leta 1986 kot DVX, po odhodu Mellow Man Acea '88 so se preimenovali v Cypress Hill. Od tedaj so v zasedbi Sen Dog, Muggs in B Real, leta 1995 pa je z njimi nastopal tudi bobnar Bobo. Prvenec Cypress Hill so izdali leta 1991, leta '93 predstavili še ploščo Black Sunday, ki je bila izredno podobna prvencu, a sila neuspešna.
Leta 1995 so izdali ploščo Cypress Hill III: Temples of Boom, ki je bila polomija in prvi je skupino zapustil Sen Dog, Muggs pa je delal na prvencu. Tri leta kasneje so se združili, prepričali s ploščo IV, leta 2000 so presenetili z dvojno ploščo Skulls & Bones, ki je bila precej crossover plošča in zaradi katere sem pred časom Cypress Hill označil za ene od pionirjev nu-metala.
Sledili sta še dve plošči in že je tukaj njihov zadnji izdelek Till Death do us part, s katerim pa najbrž ne bodo prepričali ne novih in ne starih oboževalcev, pomagala pa jim ne bo niti zanimiva zasedba gostov (Tego Calderon, Damian Marley, Prodigy, Tim Armstrong).
Zanimiva je skladba Ganja Bus, v kateri gostuje najmlajši sin Boba Marleyja Damian Marley in kjer že naslov pove vse, čeprav se s tem faktorjem srečamo pravzaprav pri vsaki pesmi. Cypress Hil iz svoje kože pač ne morejo in marihuana je še vedno številka ena na spisku njihovih želja.
Zanimiva je tudi Busted in the hood, z značilnim rap uvodom in dobrimi menjavami vokalov, potem pa je treba slišati kar nekaj relativno slabih pesmi, da pridemo do najboljše skladbe na plošči - What's your number?, kjer se jim pridruži Tim Armstrong, kitarist in pevec Rancid. Skladba bazira na uspešnici The Clash Guns of Brixton, ima razumljiv vokal in odličen refren.
Zanimiva je še precej agresivna Street wars, vse ostalo pa zvodeni v vse preveč podobni glasbi, predvidljivih kombinacijah vokalov in podobnih besedilih. Cypress Hill so po mojem mnenju ostali nekoliko zadaj in ljudje so se naveličali poslušati stvari, ki so jih poslušali že pred desetimi in petnajstimi leti. Njihovo tedanje poslušalstvo je petnajst let starejše ? mrtvo, v zaporih, velika večina pa najbrž v življenjskih dolgovih in sedaj poslušajo povsem drugačno glasbo.
Prav njihova pojava v začetku devetdesetih je poskrbela, da so na površje prišli Snoop Dogg, Warren G, tudi Dr. Dre, ki so seveda poskrbeli, da so konec tisočletja prišli Eminem, 50 Cent in še cela vojska modernejših in predvsem drznejših rap in hip-hop izvajalcev. Cypress Hill se bodo morali za svoj prostor pod soncem še pošteno potruditi, drugače pa jim bo ostalo počivanje na lovorikah s kakšno zajetno smotko v ustih...
Cypress Hill: Till Death do us part
(leto izdaje 2004, založba Sony, distribucija Menart)
Ocena: 2
