Zgodba o D-12 se bolj ali manj vrti le okoli enega posameznika in to je seveda Marshall Mathers oziroma Eminem, ki je okoli sebe zbral še pet ortodoksnih raperjev iz Detroita in čeprav jih je zgolj šest, so se poimenovali Dirty dozen oziroma D-12. Pred dvema letoma so izdali svoj prvenec Devil's Night, pred dobrim tednom dni pa je na police prišel njihov drugi album - D-12 World.
V skupini D-12 so poleg Eminema še težkokategornik Bizarre, pa Proof, Swift, Kuniva in Kon Artis. Njihov delež pri ustvarjanju glasbe in besedil ni zanemarljiv, čeprav se človek zelo težko znebi občutka, da je kljub vsemu glavni Eminem. Še najmanj je prisoten pri petju, kjer se v druščini hitrejših in bolj tekočih raperjev kar nekoliko izgubi, da ne rečem potuhne.
Sama glasba in besedila, hm... glasba me je presenetila, saj v večini primerov ne gre za žilav in trd rap, kakršnega smo vajeni pri Eminemu, temveč za zelo enostavne ritme, na katere potem zlagajo svoje rime, srečamo pa se tudi z nekaj funky zadevami - recimo I'll be damned, pa tudi U R the one, v D-12 World pa slišimo celo nekaj godal.
Neverjetno kruta in resnična je Just like D, skladbo My band pozna vsak naključni poslušalec radijskih postaj ali gledalec glasbenih TV programov, koliko pa je v njej resničnega, presodite sami. 6 in the morning je precej agresivna, Leave dat boy alone znova preveč resnična, da bi lahko bilo res (pa žal najbrž je!).
Kar nekoliko srhljiva je tudi Get my gun, kjer vam že naslov pove, o čem bo pela, izredno zabavneje skit pod naslovom Steve's Coffee House, kjer fantje interpretirajo Kumbaya My Lord ob akustični kitari, ki jo nato malce prepesnijo.
Zanimiv je tudi zaključek plošče - v Good die young se fantje lepo menjajo za mikrofonom, skladbo pa krasi tudi nekaj zanimivih instrumentalnih in ritmičnih prelomov, nato pa še bonus track Keep talkin, ki je odpeta v nekoliko bolj značilnem Eminovem stilu, čeprav pojejo vsi, slišimo pa tudi zanimiv recital.
Plošča vsekakor sodi med tiste, ki si zasluži oznako Parental Advisory - Explicit Content, saj je izrazoslovje precej sočno, pa tudi sama vsebina pesmi ni primerna za vsakogar, za občutljiva otroška ušesa pa sploh ne. Žal je mnogo tistega, o čemer D-12 pojejo, tudi res in prav to je tisto, kar nam da misliti.
Umori, posilstva, rasna diskriminacija, droge, alkohol in vse druge nevšečnosti prežijo na vsakem koraku in tisti, ki si pred vsem tem zatiskajo oči, si seveda zatiskajo tudi ušesa pred, naj si bo, zgolj Eminemovo glasbo ali pač glasbo D-12. In če ploščo odsvetujem mlajšim od 18 let, bi jo v poslušanje opozorilno priporočil njihovim staršem, starejšim bratom/sestram, skratka vse, ki se zavedate, da je preživete v današnjem svetu vse bolj podobno Darwinovim načelom.
D-12: D-12 World
(leto izdaje 2004, založba Shady / Interscope, distribucija Multimedia)
Ocena: 3,5
